Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (1.350-1.374)


  1.      iskríti se  -ím se tudi iskríti -ím nedov., iskrèn (ȋ í) 1. oddajati iskre zaradi udarjanja ob zelo trd predmet: kremen se iskri; podkve so se iskrile v diru 2. oddajati, dajati v presledkih trenutno, intenzivno svetlobo: sneg se iskri; zvezde se iskrijo na nočnem nebu / oči se mu iskrijo od navdušenja, veselja; led se iskri v soncu 3. ekspr., v zvezi z od pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri: njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti / v njenih očeh se je iskrilo sovraštvo kazalo, izražalo iskrèč se -éča -e: curek vode je, iskreč se, brizgal na vse strani; iskreči se biseri; iskreče se misli; temne, iskreče se oči ♪
  2.      istinít  -a -o prid. (ȋ) zastar. resničen, stvaren, dejanski: v povesti je prikazal pisatelj istinito človeško bedo; ugotoviti istinito stanje / naštevati istinita dejstva istiníto prislov od istinit: istinito prikazovati kaj // poudarja trditev: istinito lep prizor ♪
  3.      istinítost  -i ž (ȋ) zastar. resničnost, stvarnost, dejanskost: dokazati istinitost dogodka; istinitost dejstev ♪
  4.      ístiti  -im nedov. (ȋ ȋ) knjiž. imeti, šteti za isto: pojma sta si zelo blizu in ju lahko istimo; nepravilno je istiti pridnost z nadarjenostjo / tako se je navadil mesta, da se je skoraj istil z njim / do nesoglasij je prišlo, ker se vodstvo ni istilo s kolektivom enačilo ♪
  5.      istovétiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. identificirati, enačiti: socialno gibanje je istovetil z uporom / pisatelj istoveti lepoto in hrepenenje; gledalec se istoveti z osebami v filmu / ljubil je deželo in se istovetil z njo ♪
  6.      izbacníti  in izbácniti -em dov. (ȋ á ā) zastar. izključiti: izbacnili so ga iz društva, šole ♪
  7.      izbáviti  -im dov. (á ȃ) zastar. 1. rešiti, osvoboditi: izbaviti tovariše; izbaviti se iz nevarnosti / izbaviti koga iz žalosti 2. opraviti, urediti: nič nisem izbavil ♪
  8.      izbégniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. izogniti se, izmakniti se: morda bi bil lahko izbegnil nesreči, nesrečo; izbegniti odgovor / izbegnila ga je s pogledom; prim. zbegniti ♪
  9.      izberáčiti  -im tudi zberáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: denar za kino je izberačil od sestre; pren. niti besede ni mogel izberačiti iz nje; prim. zberačiti ♪
  10.      izbiseríti  -ím in zbiseríti -ím dov. (ȋ í) knjiž. narediti kaj podobno biseru: sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost ♪
  11.      izbistriti  ipd. gl. zbistriti ipd. ♪
  12.      izbíti  -bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko ∙ ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti ♪
  13.      izblêkniti  -em in izblékniti -em tudi zblêkniti -em in zblékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš. v naglici izreči kaj nepremišljenega: žal mu je bilo za to, kar je izbleknil / izbleknil je vse podrobnosti rekel, povedal // nepremišljeno reči, povedati: bali so se, da ne bo pri zaslišanju kaj izbleknil ♪
  14.      izbljúniti  -em dov. (ú ȗ) redko izvreči iz želodca; izbruhniti: izbljuniti jed ♪
  15.      izbóčiti  -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev ♦ geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel ♪
  16.      izbókniti  -em dov. (ọ̑ ọ̑) redko izbočiti: izbokniti hrbet / stena se je izboknila izbóknjen -a -o: izboknjena ploskev ♪
  17.      izboríti  -ím dov., izbóril (ȋ í) publ. izbojevati: izboriti svobodo, zmago / izboriti pravico; izboriti si dovoljenje / ekspedicija si je morala izboriti pot skozi gorato deželo ♪
  18.      izbositi  gl. zbositi ♪
  19.      izbríti  -bríjem dov., izbrìl in izbríl (í ȋ) obriti s premikanjem rezila proti smeri rasti, lege dlak: najprej ga je obril, nato pa še izbril ♪
  20.      izbrízgniti  -em dov. (í ȋ) v močnem curku izpustiti kaj tekočega iz česa: izbrizgniti slino iz ust; žival je izbrizgnila strupen sok ♪
  21.      izbrúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda ♪
  22.      izbrusíti  in izbrúsiti -im dov. (ȋ ú) s silo izvreči iz ust: izbrusiti grižljaj iz ust // pog., slabš. reči, povedati: izbrusiti kletev; vse mu je izbrusil v obraz; izbrusil mu je, kar je mislil ♪
  23.      izbrusíti  in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje ∙ ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval izbrúšen tudi zbrúšen -a -o: izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo ♪
  24.      izbúbiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je izbubil; pren., ekspr. iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož ♪
  25.      izbúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil ♦ les. les se izbuhne se izboči 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči ♪

   1.225 1.250 1.275 1.300 1.325 1.350 1.375 1.400 1.425 1.450  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA