Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (1.301-1.325)


  1.      imitácija  -e ž (á) 1. kar je imitirano; posnetek, ponaredek: izdeloval je imitacije dragih kamnov; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije 2. glagolnik od imitirati; posnemanje, oponašanje: postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije ♦ muz. posnemanje glasbenega motiva ♪
  2.      imitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: zapustila je le nekaj imitacijskega nakita / imitacijska spretnost ♪
  3.      imitatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: imitativni izdelki / njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno / imitativna umetnost ♪
  4.      imitátor  -ja m (ȃ) 1. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin 2. knjiž. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji ♪
  5.      imitátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo ♪
  6.      imitíranje  -a s (ȋ) glagolnik od imitirati: imitiranje usnja ni težavno / imitiranje slavnega vzornika ♪
  7.      imitírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemati, ponarejati: imitirati mahagoni / obnavljal je kipe in imitiral stare slike / to blago imitira irhovino 2. knjiž. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemati, oponašati: imitirati koga v vedenju / imitiral je ptičje petje imitíran -a -o: imitiran marmor; imitirano usnje ♪
  8.      imovít  -a -o prid., imovítejši (ȋ) star. bogat, premožen: imovit kmet; bil je sin imovitih staršev ♪
  9.      implícite  prisl. (ȋ) knjiž. vsebovano, pa ne določno izraženo: avtor eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale / v sodbi je implicite zajeto tudi njegovo stališče vključno ♪
  10.      implicíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž. ki je vsebovan, pa ne določno izražen: tekst je implicitna kritika; vse to ima svojo implicitno logiko ♦ mat. implicitna oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem odvisna spremenljivka ni sama na eni strani enačbe implicítno prisl.: implicitno izražena misel ♪
  11.      imunitéta  -e ž (ẹ̑) 1. jur. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta ♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti 2. med. imunost: ugotoviti imuniteto ♪
  12.      imunitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na imuniteto: imunitetne pravice poslancev / imunitetna izkaznica / imunitetno ozemlje ♪
  13.      ìndefiníten  -tna -o prid. (ȉ-ȋ) lingv. nedoločen: indefinitni zaimek / indefinitna glagolska oblika neosebna glagolska oblika ♪
  14.      infiníten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž., redko neomejen, neskončen: časovno in kvantitativno infiniten pojav ♪
  15.      infinitezimálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko zelo majhen, neznaten: s tem aparatom je mogoče meriti tudi infinitezimalne razdalje ◊ mat. infinitezimalni račun račun, ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa ♪
  16.      ínfinitiv  -a m (ȋ) lingv. nedoločnik: infinitiv in supin ♪
  17.      ínfinitiven  in infinitíven -vna -o prid. (ȋ; ȋ) lingv. nedoločniški: infinitivne pripone ♪
  18.      inhibítor  -ja m (ȋ) kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo ♪
  19.      inkógnito  -a m (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je: ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / redko potovati, priti v inkognitu inkognito ♪
  20.      inkógnito  prisl. (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je: na letovišču je bil inkognito; potovati inkognito ♪
  21.      inkvizít  -a m (ȋ) zgod. kdor je v preiskavi inkvizicije: obsodba inkvizita ♪
  22.      inkvizítor  -ja m (ȋ) 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje ♪
  23.      inkvizítorski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na inkvizitorje ali inkvizicijo: inkvizitorska služba / to so inkvizitorske metode; inkvizitorsko zasliševanje / inkvizitorski pogled strog, preiskujoč inkvizítorsko prisl.: inkvizitorsko izpraševati; biti inkvizitorsko strog s kom ♪
  24.      institúcija  tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija ♪
  25.      institucionálen  tudi inštitucionálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na institucijo: institucionalna ureditev družbe / institucionalna rešitev vprašanja; institucionalne sile, spremembe / institucionalno družbeno samoupravljanje institucionálno tudi inštitucionálno prisl.: institucionalno določiti, predpisati ♪

   1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA