Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (12.175-12.199)


  1.      dotíkati se  -am se nedov. (ȋ) 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov ♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke ♪
  2.      dotípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko; segel je v žep in dotipal zavojček; v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalic dotípati se s tipanjem priti kam: v temi se je dotipal do vrat; v snežnem metežu so se dotipali do zavetja; s težavo se dotiplje k oknu; komaj se je dotipala v kuhinjo; redko ni se mogel dotipati vrat // knjiž. z razmišljanjem priti do česa: dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti; dotipati se do osnovnih tez referata / ne more se dotipati do jasnosti ♪
  3.      dotíranje  -a s (ȋ) glagolnik od dotirati1: družbeno dotiranje izobraževanja odraslih; dotiranje ustanov; spremeniti sistem dotiranja ♪
  4.      dotírati 1 -am nedov. in dov. (ȋ) dajati dotacijo: družba dotira znanstveno delo; dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove; dotirati iz sklada dotíran -a -o: dotirane družbene dejavnosti; festivalske prireditve bodo morale biti dotirane ♪
  5.      dotískati  -am dov. (í) 1. končati tiskanje: dotiskati roman 2. dodatno, zraven natisniti: dotiskali so še tisoč izvodov dotískan -a -o: dotiskana pola; knjiga bo kmalu dotiskana ♪
  6.      dotòk  -óka m (ȍ ọ́) glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi; dotok bencina; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev; dotok študentov na pravno fakulteto; dotok mladih ljudi v mesto ♪
  7.      dotólči  -tólčem [ou̯] dov., dotólci dotólcite in dotolcíte; dotólkel dotólkla (ọ́) potolči, pobiti do konca: dotolkli so jih s puškinimi kopiti; s palico je dotolkel žival / sovražnik nas hoče frontalno dotolči ♪
  8.      double scull  double sculla [dúbl skúl in dábl skál] m (ū-ȗ; ȃ-ȃ) šport. tekmovalni čoln za dva veslača s po dvema vesloma: voziti z double scullom / dobila sta zlato kolajno v double scullu ♪
  9.      dovčérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
  10.      dovečérjati  -am dov. (ẹ̑) povečerjati: fant je hitro dovečerjal ♪
  11.      dovédeti se  -vém se dov. (ẹ́) zastar. izvedeti: hitro sta se dovedela zanj ♪
  12.      dovláčnica  -e ž (ȃ) gozd. stroj z vitlom za vlačenje lesa ♪
  13.      dovléči  -vléčem dov., dovléci dovlécite in dovlecíte; dovlékel dovlékla (ẹ́) redko privleči: dovlekel je veliko vejo / dovlekli so najemnike na kontinent dovléči se ekspr. s trudom, naporom priti kam: komaj se je dovlekel do bližnjega drevesa ♪
  14.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  15.      dovóljenost  -i ž (ọ́) lastnost dovoljenega: dovoljenost pritožbe, ugovora ♪
  16.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  17.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  18.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
  19.      dovòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz; reden dovoz lesa, surovin 2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši; urediti dovoz; dovoz na skedenj ♪
  20.      dovprášati  tudi dovprašáti -am dov., tudi dovprášala (á á á) redko končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal dovprášati se tudi dovprašáti se z vpraševanjem priti kam: končno se je le dovprašal do prave poti ♪
  21.      dovršênost  -i ž (é) lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo ♪
  22.      dovŕtati  -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost ♪
  23.      dovtíp  -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
  24.      dovtípen  -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪
  25.      dovtípnež  -a m (ȋ) kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe: bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež; je dovtipnež brez primere ♪

   12.050 12.075 12.100 12.125 12.150 12.175 12.200 12.225 12.250 12.275  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA