Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
IT (1.126-1.150) 
- gusáriti -im nedov. (á ȃ) nekdaj ukvarjati se z gusarstvom: prebivalci nekaterih obalnih področij so začeli gusariti ♪
- gúzniti -em dov. (ú ȗ) nizko umreti: vsak čas bo guznila ♪
- gvózditi -im tudi gvozdíti -ím nedov. (ọ̄; ȋ í) 1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku 2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi: gvozditi steber ♪
- habilitácija -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
- habilitacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪
- habilitíranec -nca m (ȋ) ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod ♪
- habilitírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj ♪
- hábit -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
- hábiti -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
- habituálen -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
- hábitus -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
- habníti in hábniti -em dov. (ȋ á ā) nar. zahodno suniti, dregniti: s komolcem je habnila moža pod rebra ♪
- hajdúčiti -im nedov. (ú ȗ) redko hajdukovati ♪
- halít -a m (ȋ) min. rudnina natrijev klorid, kamena sol ♪
- halkopirít -a m (ȋ) min. rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec: pridobivanje bakra iz halkopirita ♪
- halofít -a m (ȋ) nav. mn., bot. rastline, ki uspevajo le na slanih tleh, Halofita: halofiti imajo veliko sesalno moč ♪
- hamít -a m (ȋ) antr. pripadnik severne in severovzhodne afriške narodnostne in jezikovne skupine: semiti in hamiti ♪
- hamítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hamite: hamitski narodi ♦ lingv. hamitski jeziki ♪
- hárita -e ž (ȃ) v grški mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti in miline ♪
- hásniti -em stil. -im nedov. (á ȃ) raba peša koristiti, pomagati: takšno govorjenje nam nič ne hasne; zdravila so hasnila; prostost jim je bolj škodovala kot hasnila / denar mu ni hasnil ♪
- hasnovít -a -o prid. (ȋ) star. koristen: hasnovita drevesa / hasnovito izkoriščanje strojev ♪
- héktolíter -tra m (ẹ̑-í) prostorninska mera, 100 l: sod drži osem hektolitrov [hl]; hektoliter vina ♪
- héktolítrski -a -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na hektoliter: hektolitrska posoda ♦ agr. hektolitrska teža žita teža stotih litrov žita ♪
- hematít -a m (ȋ) min. 1. jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid: bogata nahajališča hematita; pridobivati železo iz hematita 2. neprozoren poldrag kamen sivo črne barve: prstan s hematitom ♪
- hemolítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hemolizo: hemolitični simptomi / hemolitična anemija ♪
1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 
