Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (11.075-11.099)


  1.      čistílnica  -e ž (ȋ) 1. podjetje ali delavnica za čiščenje oblek: odnesti obleko v čistilnico; kemična čistilnica // obrat za čiščenje v tovarni: livarska čistilnica; čistilnica bombaža / čistilnica nafte, sladkorja rafinerija 2. stroj za čiščenje žita: imajo čistilnico in slamoreznico ♪
  2.      čistílnik  -a m (ȋ) stroj ali naprava za odstranjevanje primesi: čistilnik za žito, za med / voditi plin skozi čistilnik ♦ avt. naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; oljni filter ♪
  3.      čistína  -e ž (í) 1. površina v gozdu, ki ni porasla z drevjem ali grmovjem: stopiti iz grmovja na čistino; cesta se vijuga po široki čistini; kmetija na strmi čistini; pren. čistina sredi množice 2. stanje brez skaljenosti, motnosti: blesk in čistina oči; čistina neba 3. metal. količina, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah: v zlatarnah navajajo čistino v karatih; ugotavljati čistino kovine; čistina novca, zlata ♪
  4.      čístka  -e ž (ȋ) odstranjevanje nezanesljivih ljudi iz stranke ali s službenega položaja: politične čistke; čistka partije; čistka v upravnem aparatu in vojski / okupator dela čistke; pren. čistka neprimernih knjig v knjižnici ♪
  5.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  6.      čistôča  -e ž (ó) stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo; navajati, paziti na čistočo; osebna čistoča; čistoča stanovanja ♪
  7.      čistosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je čistega, plemenitega srca: dober in čistosrčen ♪
  8.      číščenje  -a s (í) glagolnik od čistiti: a) pospravljanje in čiščenje; kemično čiščenje oblek; čiščenje čevljev / čiščenje madežev odstranjevanje b) čiščenje plina, surovega sladkorja, voska; čiščenje pšenice c) čiščenje gozda; čiščenje sadnega drevja / čiščenje zelenjave č) čiščenje mošta ♪
  9.      čívčija  -e m (ȋ) zgod. kmet, zakupnik čitluka ♪
  10.      čívkanje  -a s (ȋ) glagolnik od čivkati: čivkanje piščancev; čivkanje ptičkov v gnezdu / čivkanje in hihitanje deklic ♪
  11.      čívkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se s kratkimi, visokimi glasovi: piščanci, ptiči čivkajo ∙ ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano // ekspr. govoriti z glasom, podobnim čivkanju: otroci čivkajo drug čez drugega; Kako je ta punčka zrasla! je čivkala starka / slabš. že dolgo čivkajo, da bodo popravili cesto govorijo, pripovedujejo čivkajóč -a -e: čivkajoč se spreletavati; čivkajoč glasek ♪
  12.      člán  -a m (ȃ) kdor je vključen v kako skupnost, organizacijo: biti član sindikata; izvoliti, pridobiti, sprejeti nove člane; vpisati se med člane; član odbora, partije / podporni, redni, ustanovni član društva / častni član; dopisni član akademije znanosti in umetnosti ♦ šport. kdor je vključen v športno društvo in ima določeno starost // vsaka izmed oseb, ki sestavljajo zaključeno skupino: ožji družinski člani; člani delovnega kolektiva; potniki in člani posadke ♪
  13.      článek  -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik ♪
  14.      článkar  -ja m (ȃ) kdor piše članke: je člankar, pisatelj in prevajalec; politični člankar ♪
  15.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  16.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  17.      člénjenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od členiti: idejno členjenje teksta ♪
  18.      člénkast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. sestavljen iz členkov: členkasta brana / členkast avtobus 2. ki ima velike, izrazite členke: členkasti prsti ♪
  19.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  20.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  21.      človéčenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov ♪
  22.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  23.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  24.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  25.      človekomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen ♪

   10.950 10.975 11.000 11.025 11.050 11.075 11.100 11.125 11.150 11.175  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA