Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ISO (3.726-3.750)


  1.      vílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vilo, hišo: okrasje na vilskih zidovih / vilska četrt ♪
  2.      violína  -e ž (ȋ) godalni instrument s štirimi strunami in visokim tonskim obsegom: igrati (na) violino; uglasiti violino; zvoki violine; skladba za violino / učiti, vaditi violino igranje tega instrumenta; ekspr. violine tega orkestra so bile na koncertu odlične violinisti; igranje violinistov ∙ ekspr. biti druga violina, igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; prva violina ekspr. turizem je prva violina tega področja najpomembnejša gospodarska veja; ekspr. biti prva violina Slovenije najboljši violinist; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč ♦ muz. druga, prva violina ♪
  3.      virtuóz  -a m (ọ̑) kdor do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: pianist se razvija v virtuoza; klavirski, violinski virtuoz // ekspr., navadno s prilastkom kdor v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: košarkarski virtuoz / virtuoz jezika, verza ♪
  4.      virtuózen  -zna -o prid. (ọ̑) ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: virtuozen pianist, umetnik / virtuozni gibi; virtuozna roka // ekspr. ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: virtuozen smučar / virtuozen diplomat / virtuozen poznavalec jezika zelo dober // ki kaže tako obvladovanje: virtuozna igra / virtuozna skladba / ekspr. virtuozno znanje virtuózno prisl.: virtuozno igrati; virtuozno oblikovana melodija ♪
  5.      vis-à-vis  tudi vizavi [vizaví] prisl. (ȋ) pog. nasproti: vis-à-vis sedi naš znanec; kje stanuješ? Vis-à-vis v tisti hiši vis-à-vis -a in vizavi -ja m kdor je, sedi nasproti: pogovarjati se s svojim vis-à-visom ♪
  6.      viskóznost  -i ž (ọ̑) lastnost viskoznega: viskoznost lepila, medu / meriti viskoznost; nizka, visoka viskoznost; viskoznost nafte, plina ◊ šport. mišična viskoznost lastnost mišic, da se upirajo spreminjanju svoje oblike, mišična židkost ♪
  7.      višáva  -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. zelo visoko ležeč svet: z višave so gledali v dolino; prvi sneg leži na višavah; hoditi po planinskih višavah / bela cerkvica na višavi hribu, gori 2. prostor, ki je zelo visoko nad zemeljsko površino: zvezde svetijo z višave; letala se dvigajo v višave; pesn. oblaki v sinjih višavah na nebu ♦ rel. slava Bogu na višavah v nebesih ♪
  8.      višávje  -a s (ȃ) obsežnejše področje visokega sveta: azijska višavja; valovito višavje / Golansko višavje ♪
  9.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
  10.      višinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer ♪
  11.      víteški  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska ♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji 2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen ♪
  12.      vlámljati  -am nedov. (á) s silo, na neustrezen način odpirati kaj zaklenjenega, zapahnjenega: ne vlamljajte, saj se bo našel ključ; vlamljati s posebnim orodjem / vlamljati vrata / vlamljati ključavnico // navadno s prislovnim določilom s takim odpiranjem prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi navadno ponoči vlamljajo v stanovanja / mladoletniki so vlamljali v avtomobile // s takim odpiranjem prihajati kam sploh: vlamljati v lastno hišo, stanovanje ♪
  13.      vléči  vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ◊ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine vléči se 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo ♪
  14.      vlomíti  vlómim dov. (ȋ ọ́) s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega: ker niso imeli ključa, so morali vlomiti; vlomiti s sekiro / grozili so, da bodo vlomili vrata / vlomiti ključavnico // navadno s prislovnim določilom s takim odprtjem priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vlomili v banko, samopostrežno trgovino; v to hišo so večkrat vlomili // s takim odprtjem priti kam sploh: ker se je ključavnica zaskočila, so morali v blagajno, skrinjo vlomiti vlómljen -a -o: vlomljena omara; garaža z vlomljenimi vrati / v povedno-prislovni rabi: pri sosedovih je bilo vlomljeno; vsako noč je bilo vlomljeno v kako stanovanje ♪
  15.      vložíti  -ím dov., vlóžil (ȋ í) 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir ♦ elektr. vložiti podatke, program v računalnik 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok ● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili vložèn -êna -o: uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo ♦ lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega ♪
  16.      vnánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh // ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost // ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino ● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven ♪
  17.      vnánjost  -i ž (ȃ) zunanjost: njegova vnanjost je izdajala meščana; pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost; pivci zanemarjene vnanjosti / soditi ljudi po vnanjosti / lepa vnanjost živali; vnanjost kamnin / ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti ♪
  18.      vnášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati v kaj: vnašati pohištvo v hišo 2. z določenim postopkom delati, da kaj pride v kaj: vnašati barvilo v premaz; vnašati z injekcijsko iglo; s škropljenjem vnašati v zemljo strupene snovi ♦ elektr. vnašati podatke v (elektronski) računalnik 3. s pisanjem, risanjem delati, da kaj postane del česa: vnašati podatke v tabelo; vnašati popravke v besedilo / vnašati brzojavke, dopise v poseben zvezek vpisovati 4. delati, povzročati, da se v čem pojavi, nastane to, kar izraža dopolnilo: vnašati razdor v skupino; vnašati zmedo v promet // delati, povzročati, da kaj postane tako, kot izraža dopolnilo: vnašati živahnost v gledališko delo / novice vnašajo med ljudi nemir ♪
  19.      vnikljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. pronicljiv: vnikljiv raziskovalec / pisati v vnikljivem slogu / vnikljiv glas visok, rezek ♪
  20.      vòd  vóda m (ȍ ọ́) 1. naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tekočin, plinov: napeljati vod; členasti cevni vodi za namakanje v poljedelstvu / nadzemni vod; plinski vod plinovod 2. naprava iz vodnikov in drugih delov za prenos električne energije ali telekomunikacijskih signalov: graditi, postavljati vode; drogovi, žice vodov; popraviti okvaro na vodu / kabelski vod / električni, telefonski vod ♦ elektr. napajalni vod za dovajanje električne energije porabnikom; visokonapetostni vod; elektr., žel. vozni vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; ptt naročniški vod od centrale do telefonskega naročnika 3. anat. cevasta tvorba za iztok izločkov ali pretok kake telesne tekočine: jetrni, solzni vod; žolčni vod žolčevod 4. najmanjša organizacijska enota tabornikov: ustanoviti, voditi vod 5. voj. vojaška enota iz več oddelkov: četa ima tri vode; komandir voda / minerski, tehnični, zaščitni vod ♪
  21.      vodarína  -e ž (ȋ) plačilo za porabljeno vodo: plačati, pobirati vodarino; nizka, visoka vodarina ♪
  22.      vodénka  -e ž (ẹ́) 1. vrtn. grmičasta lončnica z mesnatimi stebli, suličastimi listi in belimi, rožnatimi ali rdečimi cveti, Impatiens walleriana: na oknih cvetijo vodenke 2. bot., navadno v zvezi navadna vodenka v mirni vodi in ob bregovih rastoča trava z drobnimi, navadno rahlo vijoličastimi klaski, Catabrosa aquatica: loček in vodenka 3. agr. vodena hruška brez okusa in arome: za hišo raste vodenka 4. nav. mn., žarg., šol. vodena, vodna barvica: barvati z vodenkami ♪
  23.      vodìč  -íča m (ȉ í) 1. kdor koga kam vodi: ker niso poznali poti, so najeli vodiča; hoditi za vodičem 2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič 3. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih; vodnik: kupiti vodič; dober, zanimiv vodič; vodič po Ljubljani 4. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani; vodnik: knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu ♪
  24.      vodník  -a m (í) 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik ◊ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli ♪
  25.      vodorávnica  -e ž (ā) knjiž. vodoravna črta: narisati, potegniti vodoravnico ● knjiž. nanesti enote na vodoravnico absciso; knjiž. gibati se v vodoravnici vodoravni smeri ♪

   3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA