Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ISO (2.026-2.050)


  1.      omíljenje  -a s (ȋ) glagolnik od omiliti: omiljenje predpisov / omiljenje ostrine ♪
  2.      omiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe // delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo // delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve 2. delati, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale ♪
  3.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪
  4.      omnipoténten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko vsemogočen, vpliven: omnipotentni visoki uradniki ♪
  5.      omoríka  in omórika -e ž (í; ọ̑) bot. visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica: omorika v parku / smreka omorika ♪
  6.      omótičen  -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na omotico: omotičen človek; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje // ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj omótično prisl.: omotično dišati; omotično globok prepad ∙ ekspr. omotično visoke cene zelo visoke, pretirane ♪
  7.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  8.      onečístiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni čisto: odplake onečistijo vodo; onečistiti zrak; pren., knjiž. s svojim ravnanjem je onečistila hišo onečíščen -a -o: onečiščen zrak; onečiščena rana ♪
  9.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one ♪
  10.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  11.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  12.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  13.      opalográf  -a m (ȃ) priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla: razmnoževati besedilo z opalografom ♪
  14.      opasováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino ♪
  15.      opázka  -e ž (ȃ) 1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj; ta opazka je bila namenjena prav vam; njena opazka je zadela v živo; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije; na vse opazke tovarišev se je samo smejal; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka 2. knjiž. opomba: uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka ● zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov ♪
  16.      opériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. okrasiti s perjem: operiti puščico opériti se dobiti perje: mladiči se še niso popolnoma operili opérjen -a -o: vojaki v operjenih čeladah; golobi so lepo operjeni; ekspr. biti po pavje operjen ♪
  17.      opétnik  -a m (ẹ̑) zadnji zgornji del obuvala: trdi, visoki opetniki; peta in opetnik ♦ obrt. močnejši del petnega dela obuvala med zgornjim usnjem in podlogo ♪
  18.      opisávati  -am nedov. (ȃ) star. opisovati: znal je slikovito opisavati dogodke ♪
  19.      opísništvo  -a s (ȋ) knjiž., redko opisnost, opisovanje: v njegovi poeziji je veliko opisništva ♪
  20.      oplahtáti  -ám dov. (á ȃ) pog. ogoljufati, prevarati: oplahtati koga; pri prodaji so ga oplahtali za pet tisoč dinarjev ♪
  21.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  22.      oplitvéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati plitev: jarek je oplitvel, ker ga niso čistili / zaradi slabe družbe je oplitvel ♪
  23.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  24.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali ♪
  25.      oponêsti  -nêsem dov., oponésel oponêsla; oponesèn tudi oponešèn (é) 1. reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti ga: seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom 2. raba peša očitati: marsikaj mu je oponesel; oponesli so mu, da se je prevzel; oponesel jim je, kako malo vedo o stvari; dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla / oponesel mu je denar; ekspr. vsak kozarček mu oponese ♪

   1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA