Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ISO (176-200) 
- visokofrekvénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na visoko frekvenco: visokofrekvenčno območje sprejemnika / visokofrekvenčni tok ♪
- visokogórje -a s (ọ̑) geogr. visok gorski svet: planinske postojanke v visokogorju; visokogorja in sredogorja ♪
- visokogôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na visokogorje: visokogorski pašniki / visokogorske rastline / visokogorski kras; visokogorski svet gorski svet, navadno nad zgornjo gozdno mejo ♪
- visokokrílec -lca m (ȋ) aer. visokokrilnik: izdelovati visokokrilce ♪
- visokokrílnik -a m (ȋ) aer. letalo s krili ob zgornjem robu trupa: visokokrilnik in nizkokrilnik ♪
- visôkokvalificíran -a -o prid. (ō-ȋ) v zvezi visokokvalificirani delavec delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna srednješolska izobrazba: vodstveni in visokokvalificirani delavci ♪
- visokoletèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) knjiž. glede na možnosti zelo težko uresničljiv: postavljati si visokoleteče cilje; visokoleteče ideje; visokoleteča pričakovanja ♪
- visokoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. 1. domišljav, prevzeten: visokomeren človek / visokomeren odnos do ljudi 2. vzvišen, nevsakdanji: visokomerna ideja; visokomerna pesniška izpoved visokomérno prisl.: visokomerno se vesti ♪
- visokomérnost -i ž (ẹ́) knjiž. domišljavost, prevzetnost: motila jih je njegova nedostopnost in visokomernost ♪
- visokomolekuláren -rna -o prid. (ȃ) kem. makromolekulski: visokomolekularne spojine ♪
- visokomôrski -a -o prid. (ó) neustalj. oceanski: visokomorske živali / visokomorska plovba / visokomorski ribolov ribolov na odprtem morju ♪
- visokonapétosten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na visoko napetost: visokonapetostna napeljava / visokonapetostni daljnovod; visokonapetostni transformator ♪
- visôkonémški -a -o prid. (ō-ẹ́) lingv. ki sloni na osrednjih in južnih nemških narečjih: visokonemški glasovi ♪
- visokonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. dolgonog: visokonog konj, pes; visokonoga štorklja ♪
- visokonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ekspr. domišljav, prevzeten: postati visokonos; visokonosa in neprijazna ženska ♪
- visokooktánski -a -o prid. (ȃ) teh., v zvezi visokooktanski bencin bencin, ki ima oktansko število okoli sto: proizvodnja visokooktanskega bencina ♪
- visokopét in visokopèt -éta -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) ki ima visoko peto: visokopeti čevlji; visokopeti škornji ♪
- visokopétnik tudi visokopêtnik -a m (ẹ̑; ȇ) nav. mn., knjiž. obuvalo z visoko peto: nosila je črne visokopetnike ♪
- visokopritlíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na visoko pritličje: visokopritlična hiša / visokopritlično stanovanje ♪
- visokorásel -sla -o [ǝu̯] prid. (ā á) visoko raščen: visokorasli vojaki; visokoraslo dekle / ekspr. visokorasla smreka visoka ♪
- visokoróden -dna -o prid. (ọ̄) ki je visokega, plemiškega rodu: ima visokorodne prednike / v vljudnostnem nagovoru, nekdaj visokorodni gospod ♪
- visokorôden -dna -o prid. (ó) ki dobro rodi: visokorodne sorte pšenice ♪
- visokoródnost -i ž (ọ̄) knjiž. visok, plemiški rod: postavljal se je s svojo visokorodnostjo ♪
- visôkost in visokóst -i ž (ó; ọ̑) 1. lastnost, značilnost visokega: hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa; ekspr. visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / redko: znan je zaradi svoje visokosti velikosti; z visokosti gledati navzdol z višine 2. ekspr. domišljavost, prevzetnost: zaradi visokosti je nepriljubljen; skromnost in visokost 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: nastopati z visokostjo kraljice / zavedati se notranje visokosti plemenitosti; visokost čustev ♪
- visokóst -i ž (ọ̑) navadno s svojilnim zaimkom, nekdaj naslov za visoke posvetne in cerkvene dostojanstvenike: obiskala jih bo njegova cesarska visokost / kot nagovor naloga je opravljena, visokost ♪
51 76 101 126 151 176 201 226 251 276 
