Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IRAN (2.642-2.666)


  1.      podléči  -léžem dov., podlézi podlézite; podlégel podlêgla; nam. podléč in podlèč (ẹ́ ẹ̑) 1. kljub upiranju, pomislekom priti v položaj, da kaj odločilno vpliva na ravnanje, mišljenje: podlegel je njenim čarom, njegovemu govorjenju / poezija je hitro podlegla tujim vplivom / publ.: podleči malodušju postati malodušen; spet je podlegel pijači je začel piti; se je opil // priti v položaj, ko zmaga nasprotnik: podleči boljšemu nasprotniku ni nečastno / mala podjetja so zaradi hude konkurence kmalu podlegla so propadla, izgubila samostojnost; publ. laneno olje je podleglo petroleju petrolej je izpodrinil laneno olje; podleči v pravdi izgubiti jo 2. publ. umreti zaradi česa: podleči pljučnici, poškodbam / ponesrečenec je med prevozom podlegel ♪
  2.      podlégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) kljub upiranju, pomislekom prihajati v položaj, da kaj odločilno vpliva na ravnanje, mišljenje: podlegati prepričevanju koga; podlegati tujim vplivom / njegov razum je vse bolj podlegal strasti / publ. podlegati površnosti postajati površen // prihajati v položaj, ko zmaguje nasprotnik: moštvo je vse bolj podlegalo odličnemu nasprotniku / obrtniki so drug za drugim podlegali zaradi konkurence so propadali, izgubljali samostojnost ♪
  3.      podlóžniški  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja ♦ zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu 2. ekspr. pretirano pokoren, poslušen: prezirati podložniške uradnike / otresti se podložniškega duha ♪
  4.      podminírati  -am dov. (ȋ) 1. položiti, nastaviti mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši, poškoduje: podminirati cesto, most / podminirati železniško postajo 2. publ. narediti, povzročiti, da kaj ne doseže svojega cilja, namena: podminirati pogajanja / z novimi idejami podminirati meščansko družbo podminíran -a -o: železniška proga je bila podminirana ♪
  5.      pòdnaslòv  -óva m (ȍ-ȍ ȍ-ọ́) 1. drugi, dodatni naslov umetniškega, znanstvenega dela navadno pod glavnim naslovom: naslovu knjižne zbirke dodati še podnaslov; podnaslov članka, filma, romana / v podnaslovu označiti glavno tematiko drame 2. film. prevod v filmu govorjenega ali napisanega besedila, projiciran na spodnji del filmskega platna, televizijskega zaslona: podnaslov je bil popolnoma nečitljiv / film ima slovenske podnaslove ♪
  6.      podóba  -e ž (ọ̑) 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza / zunanja podoba predmetov // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji ● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno ◊ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba ♪
  7.      podòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. podiranje, rušenje, navadno zemlje, kamnine, ki ima spodkopano podlago: podor stropa v podzemeljski jami / v rudniku je prišlo do manjših podorov / podor skalovja na strmem pobočju; pren., ekspr. gospodarski podor // plast zemlje, kamnine, nastala zaradi podiranja, rušenja: rov zaključuje podor, ki ne dopušča prehoda; skalni podor je zaprl vhod v jamo / vrh hriba je dostopen po nevarnem podoru ♪
  8.      podpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra // dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti // z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati ● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena podpírati se star. opirati se: starec se je podpiral na palico podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove ♪
  9.      podredíti  -ím dov., podrédil (ȋ í) 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: prav kmalu ga je podredil; sin se noče podrediti očetu; prostovoljno se mu je podredil; žena si ga je hitro podredila / tega človeka je težko podrediti / stranke so se podredile odločitvi komisije; pren., ekspr. pohlep si ga še ni popolnoma podredil // z dajalnikom narediti, da ima kdo nižji, odvisen položaj: polkovnika so podredili staremu generalu 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: obrobne pokrajine je podredil središču; podredil si je velik del polotoka / vse okupirano ljudstvo je podredil svoji oblasti 3. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega a) manj pomembno: slikar je obliko podredil barvi / zasebne potrebe se morajo podrediti javnim b) odvisno: podrediti tujo besedo domači / podrediti vožnjo prometnim pravilom podrejèn -êna -o deležnik od podrediti: podrejen položaj; tam je žena podrejena možu; podrejena ljudstva so se uprla; to mesto je bilo podrejeno neposredno vladarju; vse je podrejeno enemu cilju ♦ lingv. podrejeni pomen // publ. nepomemben, nevažen: podrejena vloga nekaterih držav v svetovnem gospodarstvu; opravljati podrejena dela; sam.: neprijazno ravnati s podrejenimi ♪
  10.      podróčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko področje Slovenije; gozdnato področje / ledeniško področje; naftno področje; prepadno področje / padavinsko področje; poplavno področje; potresno področje; sušna področja; področje širjenja bolezni / dvojezično področje na katerem se govorita dva jezika; urbanizirano področje; gospodarsko zaostalo področje / publ., z oslabljenim pomenom uživati ugled na mednarodnem področju mednarodni ugled // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: industrijsko, turistično področje; poljedelsko področje / naselitveno področje; zasedbeno področje / dostavno področje pošte // ozemlje okoli kakega središča: gospodarska vloga Ljubljane in ljubljanskega področja // ozemlje, kraj sploh: raziskati področje na obeh straneh reke; naseliti se na področju pod Alpami / volilna enota obsega področje petih občin / leteli smo nad področjem Azorov nad Azori 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv; območje: področje sevanja; področje privlačnih sil planetov / letalo je zelo hitro izginilo iz vidnega področja 3. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost: opredeliti področje znanosti; njegovo raziskovalno področje je fotosinteza; področje anatomije se loči od področja fiziologije; raziskave s področja stilistike / človekova dejavnost na materialnem, duhovnem področju // dejavnost, delo v okviru take celote: uveljaviti se na gospodarskem, političnem, znanstvenem področju; publ. film je postal dobičkonosno področje / postaja milice s posebnim, splošnim delovnim področjem; treba bi bilo omejiti področje dejavnosti // dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo: določiti delovno področje inštituta, krajevne skupnosti; izdelava zakonov ne spada v delovno področje teh organov v pristojnost / razširiti svoje področje dela / publ., z oslabljenim pomenom: boj med različnimi ideologijami se odraža tudi na področju pedagogike v pedagogiki; sodelovanje na področju planiranja pri planiranju 4. anat. omejen del telesne površine, določen po organu, delu telesa ali kaki drugi značilnosti: kolčno področje; ledveno področje; področje lopatice ● publ. nevralgično področje ki povzroča težave, skrbi; publ. vplivno področje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv ◊ biol. globinsko področje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati; ekon. nerazvito področje z nizkim narodnim dohodkom; fin. izvoz na konvertibilna področja v države, ki uporabljajo konvertibilno valuto; meteor. področje visokega zračnega pritiska; rad. preskrbovalno področje na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv sprejem ♪
  11.      podvŕženost  -i ž (ȓ) 1. lastnost, značilnost čemu podvrženega človeka: podvrženost boleznim, slabostim / poznal je njegovo podvrženost lenarjenju 2. podrejenost: od svojih vojakov je zahteval največjo pokornost in podvrženost / pretirana podvrženost nadrejenim ♪
  12.      podzémlje  tudi podzêmlje -a s (ẹ̑; ȇ) 1. zemlja pod zemeljsko površino: raziskovati tudi podzemlje; prilagoditi se življenju v podzemlju / globoko podzemlje // prostor pod zemeljsko površino: bogastvo, lepote podzemlja; ljubezen do podzemlja ga je spodbujala k raziskovanju; vhod v podzemlje / kraško podzemlje ∙ ekspr. delo v črnem podzemlju so mehanizirali v rudnikih ♦ geogr. kraško podzemlje kraški pojavi pod zemeljsko površino 2. ekspr. organizirana nezakonita, kazniva dejavnost: vključil se je v podzemlje / soditi podzemlju / ameriško, pariško podzemlje / gangstersko podzemlje 3. v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi: opisovati podzemlje ♪
  13.      poetizácija  -e ž (á) glagolnik od poetizirati: poetizacija človeka; poetizacija sveta / leposlovna poetizacija // kar je poetizirano: kljub vsem poetizacijam nas delo prepriča ♪
  14.      poetizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. olepševati, idealizirati: pisatelj v romanu poetizira srednji vek; poetizirati življenje 2. nedov. pesniti, pesnikovati: v mladosti je tudi on poetiziral poetizíran -a -o: poetizirana biografija pisatelja ♪
  15.      pognáti  -žênem dov., stil. poženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da kaj začne a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti 3. narediti, povzročiti a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic ● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano pognáti se 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati / pognati se v beg začeti bežati 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo ● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma ♪
  16.      pogrezálo  -a s (á) gled. naprava, ki omogoča odpiranje in pogrezanje dela odrskih tal: montirati, spustiti pogrezalo; pogrezalo v pododrju ♪
  17.      pogrínjati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati pogrinjalo na kaj: pogrinjati posteljo / pogrinjati mizo pripravljati za serviranje hrane / pogrinjati s prtom 2. s pokrivanjem, zakrivanjem varovati pred čim: vso noč mora pogrinjati otroka; pogrinjati tla s papirjem / ekspr. črne kite ji pogrinjajo prsi pokrivajo ♪
  18.      pogrínjek  -jka m (ȋ) kar se pripravi na (pogrnjeno) mizo za serviranje hrane eni osebi: pripravila je pogrinjke za šest gostov; razstava sodobnih pogrinjkov / tak pomivalni stroj pomije naenkrat osem pogrinjkov posode za serviranje hrane osmim osebam // prtiček, na katerega se postavi ta pogrinjek: krožnik mora stati sredi pogrinjka; barvasti, vzorčasti pogrinjki; kupiti komplet pogrinjkov ♪
  19.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane ♪
  20.      póhati  -am nedov. (ọ́) pog. cvreti, zlasti panirano živilo: pohati meso; pohati piščanca / pohati krofe póhan -a -o: pohani piščanec; pohane kruhove rezine ∙ pog., ekspr. misliš, da ti bodo tam pohane piške v usta letele da se ti bo brez truda zelo dobro godilo ♪
  21.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  22.      poizvédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od poizvedeti: brez poizvedbe ne bi dobili teh podatkov / poslati na poizvedbe / po njegovih poizvedbah se bo to zgodilo še danes ♦ jur. neformalno zbiranje podatkov, sporočil, ki jih potrebuje sodišče ali pristojni organ v določeni zadevi ♪
  23.      pokadíti  -ím dov., pokádil (ȋ í) 1. kaditi do konca: pokaditi pipo / potrpi, da pokadim; ko pokadim, bom prišel / pokaditi cigareto do konca // s kajenjem porabiti: vsak dan pokadi dvajset cigaret 2. povzročiti, da se naredi, razširi dim: v vinogradu so pokadili / v krščanskem okolju: za božič so pokadili po vseh sobah; pokadili so in pokropili 3. ekspr., z dajalnikom izraziti komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: pokadil ji je z lepimi besedami; zelo mu je znal pokaditi ● ekspr. mu bom že pokadil, da bo pomnil kaznoval ga bom; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se; ekspr. nepričakovano je pokadil za njim ustrelil; ekspr. pokadili bomo za teboj zelo bomo zadovoljni, ko boš odšel; ekspr. zbežal je, da se je kar pokadilo za njim zelo hitro ◊ etn. pokaditi bolnega otroka s pasjo dlako po ljudskem verovanju obdati ga z dimom pasje dlake za ozdravitev pokadíti se pojaviti se, razširiti se v zraku: čakal je, kdaj se bo pokadil dim; iz kučme se je pokadil prah; brezoseb.: iz dimnika, peči se je pokadilo; ekspr. kar pokadilo se je s tal ∙ ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet // narediti, oddati a) dim: drva so se pokadila, nato pa zagorela b) hlape: kislina se je pokadila pokajèn -êna -o: pokajena cigareta; veliko pokajenega tobaka ♪
  24.      poklícati  -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati poklícan -a -o 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih ♪
  25.      poklícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poklic: moj poklicni tovariš; poklicni uspehi; poklicne dolžnosti, težave, zahteve; njegove poklicne izkušnje / poklicno delo / poklicna bolezen; poklicna etika; poklicna izobrazba; poklicno usposabljanje / poklicni igralec, lovec; amaterski in poklicni vozniki; poklicna plesalka / poklicno gledališče gledališče s poklicnimi igralci / poklicne skupine; poklicna struktura staršev teh otrok; poklicno združenje ∙ ekspr. ti si poklicni bedak velik; evfem. poklicna služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih; poklicno usmerjanje; šol. poklicna šola šola, ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela poklícno prisl.: veliko poklicno dela; poklicno mora prevoziti vsak dan dvesto kilometrov ♪

   2.517 2.542 2.567 2.592 2.617 2.642 2.667 2.692 2.717 2.742  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA