Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
IPA (290-314)
- brezmôčen -čna -o prid. (ó) ki je brez moči: opotekel se je in brezmočen padel; bila je vsa drobna in brezmočna / brezmočna starost / brezmočen sanjač // ki vsebuje, izraža nemoč: brezmočen klic, smehljaj; škripal je z zobmi od brezmočne jeze brezmôčno prisl.: preklinjali so in brezmočno grozili; brezmočno je omahnil; roke so mu brezmočno visele ob telesu ♪
- brezštevílen -lna -o prid. (ȋ) ekspr. ki se ne da prešteti: vpitje brezštevilne množice; brezštevilne, utripajoče reklame ♪
- brízg -a m (ȋ) hiter, močen curek: penasti brizgi so pljusknili kvišku; deževni brizgi na šipah; brizg krvi / na obleki ima strjene brizge blata; pren. vagone so preluknjali svinčeni brizgi iz brzostrelk ♪
- bróvning tudi brówning -a [-u̯n-] m (ọ̑) polavtomatska pištola ameriškega tipa: kromiran brovning; zadela ga je krogla iz brovninga ♪
- brzostrélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki je za hitro streljanje: sliši se drdranje brzostrelnih topov; brzostrelna puška; brzostrelno orožje / obsipali so jih z brzostrelnimi svinčenkami ♪
- budíst -a m (ȋ) pripadnik budizma: budisti in mohamedanci; nauki budistov ♪
- buržúj -a m (ȗ) pripadnik buržoazije: nasprotja med delavci in buržuji; živijo kot buržuji // nav. slabš. premožen, brezskrbno živeč človek: mercedes imajo, buržuji / kot psovka prekleti buržuj ♪
- cérkev -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri ♪
- cesárski -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na cesarje: cesarski dvor; cesarski namestnik 2. nanašajoč se na (avstroogrsko) cesarstvo: cesarski uradnik; cesarska blagajna, služba; cesarske postave; cesarsko-kraljevi [c. kr.] profesor / zastar. cesarska cesta glavna ● star. cesarski orel avstroogrski državni grb; star. nositi cesarsko suknjo biti pri vojakih; zastar. na njem ni našel nobene cesarske napake velike, bistvene; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; star. cesarsko mesto Dunaj ◊ friz. cesarska brada dvodelna brada; med. cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; vrtn. cesarski tulipan vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim cesársko prisl.: cesarsko živeti; sam.: star. cesarski niso kos Benečanom avstrijska vojska ♪
- cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski // kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika ◊ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem
plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
- cigàn -ána m (ȁ á) 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan ∙ ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski ♪
- cigánka -e ž (ȃ) pripadnica iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: ciganka prosi po hišah; črna je kot ciganka // slabš. ženska s ciganskim videzom ali lastnostmi: vedno tiči pri tisti ciganki / kot psovka kod si se tako dolgo potepala, ciganka ♪
- cípica -e ž (í) manjšalnica od cipa1: ne misli, da sem kaka cipica; mladoletna vojaška cipica; obnaša se kakor cipica ♪
- copotánje -a s (ȃ) glagolnik od copotati: zbudilo ga je škripanje vrat in lahno copotanje / copotanje in ploskanje navzočih; copotanje cokel, konjskih kopit ♪
- cvènk medm. (ȅ) posnema glas kovancev, stekla: cvenk, je zazvenela razbita šipa ♪
- cvéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cvet: z vrbovja se je usipal cvetni prah / dvorana, okrašena s cvetnimi kitami iz cvetov ♦ bot. cvetni listi; cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; dvojno, enojno cvetno odevalo ♪
- cvičáti -ím nedov. (á í) 1. oglašati se z visokim, tožečim glasom: ptice cvičijo 2. dajati cvičanju podobne glasove: sneg je škripal in cvičal pod nogami ♪
- cvíker tudi cvíkar -ja m (í) nav. mn., pog. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti si, nositi cvikerje ♪
- cvinglijánec -nca m (ȃ) pripadnik cvinglijanstva: švicarski cvinglijanci; biblijski komentarji cvinglijancev ♪
- čádan -a -o prid. (ȃ) nar., v zvezi z lešnik svetlo rjav: V jeseni so se iz lesk čadani lešniki kar sami usipali na tla (F. Bevk) ♪
- častít -a -o prid. (ȋ) star. spoštovan, cenjen: to je častit gospodar; dekle je iz častite hiše / v vljudnostnem nagovoru častiti bralci! kot pristavek za duhovnika, redovnika častiti gospod; zahvaljujemo se častiti duhovščini; častita sestra Serafina // ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti; častitljiv: tedaj je spregovoril častit starec; stara, častita lipa; sam.: tako je naročila častita častita sestra, redovnica ♪
- čebúlica -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka ◊ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea ♪
- čebúlnica -e [tudi čǝb] ž (ȗ) nav. mn., vrtn. rastlina, ki ima v zemlji čebulico: goji tulipane, narcise in druge čebulnice ♪
- čédra -e ž (ẹ̑) lesena pipa s kratko cevjo in pokrovčkom: iztrkati, natlačiti, vleči čedro / gorjuška čedra ♪
- čekíst -a m (ȋ) pripadnik čeke: hišo so zastražili čekisti ♪
165 190 215 240 265 290 315 340 365 390