Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IPA (1.190-1.214)


  1.      róža  -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša ◊ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ♪
  2.      rožíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom; rožiček s smodnikom 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke ● ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek ◊ bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži; zool. navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata ♪
  3.      rumèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet; rumena bluza; šopek belih in rumenih narcis; rumeno klasje, listje; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen; slamnato, zlato rumen; rumen kot kanarček, vosek; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba ● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska ◊ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad rumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen ∙ ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem ♪
  4.      rúsovstvo  -a s (ȗ) lastnosti, značilnosti Rusov: rusovstvo v delih Turgenjeva / vpliv rusovstva ruske kulture in miselnosti / pravoslavje se je enačilo z rusovstvom s pripadnostjo k ruski državi ♪
  5.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
  6.      saducéj  -a m (ẹ̑) pri starih Judih pripadnik stranke, ki je priznavala le Mojzesove knjige za svetopisemske: farizeji in saduceji ♪
  7.      samíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na samice: samičje tipalnice / ni se hotela odreči samičjemu zadovoljstvu ♪
  8.      samoníkel  -kla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda ♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek // knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik // knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega ♪
  9.      sámozapóren  -rna -o prid. (ȃ-ọ̄) narejen tako, da se lahko zapre sam: samozaporna vrata / samozaporna pipa ♪
  10.      samuráj  -a m (ȃ) v japonskem okolju, do 1868 pripadnik privilegiranega vojaškega plemstva: zaradi izgubljene vojne je samuraj naredil harakiri; samuraji so spoštovali pravila vojaške časti ♪
  11.      sanitéjec  -jca m (ẹ̑) pripadnik vojaške zdravstvene enote: sanitejci so odnesli ranjence z bojišča / brigadni, štabni sanitejec ♪
  12.      sanitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na saniteto: sanitetni odred; sanitetna ekipa je delala ves čas ofenzive / sanitetni vlak je ranjence odpeljal v zaledje; sanitetna postaja / narediti sanitetni tečaj / sanitetna služba 2. nanašajoč se na predmete, izdelke, ki se uporabljajo v zdravstvu: sanitetni material; sanitetni papir; sanitetna vata / sanitetno skladišče ♪
  13.      sanskilót  -a m (ọ̑) zgod. pripadnik pariškega meščanstva, ki v francoski revoluciji zastopa radikalno smer: jakobinci in sanskiloti // slabš. prevratnik: označili so ga za sanskilota ♪
  14.      sapêr  -ja m (ȇ) voj. pripadnik inženirske enote, ki koplje ozke in globoke jarke proti nasprotnikovim položajem ♪
  15.      séber  -bra m (ẹ̑) v hrvaškem in srbskem okolju, v srednjem veku pripadnik nižjega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: upor sebrov ♪
  16.      secesíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na secesijo: secesijski stil; secesijsko kiparstvo, slikarstvo / secesijske stavbe s stiliziranimi rastlinskimi ornamenti / kovana vrata z vijugastim secesijskim vzorcem ♦ zgod. secesijska vojna državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865 ♪
  17.      sékta  -e ž (ẹ̑) verska skupnost, ki se je odcepila od kake že utrjene verske skupnosti, cerkve, ločina: pridobiti koga za sekto; protestantske sekte; pripadniki, ustanovitelji sekte / verska sekta; pren., ekspr. sekta političnih skrajnežev ♪
  18.      sektánt  -a m (ā á) knjiž. pripadnik sekte: imeli so ga za sektanta ♪
  19.      séktar  -ja m (ẹ̑) knjiž. pripadnik sekte: preganjati sektarje ♪
  20.      semafór  -ja in -a m (ọ̑) 1. signalna naprava, ki s svetlobnimi znaki ureja promet na cesti, železnici: semafor se je pokvaril; postaviti semafor; na semaforju je gorela zelena luč; ustaviti (se) pred semaforjem / semafor gori, utripa; semafor je odprt, zaprt / cestni, železniški semafor; pren., publ. zelena luč na semaforju zasebnega gostinstva ∙ pog. zapeljati skozi rdeči semafor skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč 2. elektronska naprava na stadionih, v športnih dvoranah za objavljanje rezultatov, informacij: semafor je pokazal seznam vseh nastopajočih; podatki na semaforju ♪
  21.      séme  -éna in -na s (ẹ́ ẹ́, ẹ́) 1. del rastline, ki nastane po oploditvi iz cveta in se uporablja za razmnoževanje: veter trosi semena; samo vsako tretje seme je vzklilo; užitna semena; plod z več semeni // ed. več takih delov, taki deli: seme se osipa, zori; to seme ne kali; luščiti, pobirati, sejati seme; drobno, veliko seme; okuženo, zdravo seme / bučno, laneno, makovo, sončnično seme; seme iglavcev, oljaric, žitaric / poljud. praprotno seme trosi praproti; pren., ekspr. sejati seme odpora; seme zla kali 2. navadno v zvezi z biti za, pustiti za setev, razmnoževanje: ta krompir je za seme; pustiti žito za seme / letos so pšenico sejali le za seme le toliko, da jo bodo imeli za setev 3. slabš., navadno s prilastkom človek z veliko slabimi lastnostmi: nisem vedel, kakšno seme je / čudno seme, ta fant / kot psovka: ti seme hudičevo, kaj iščeš tu; izgini, seme tatinsko ● bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. snega je komaj za seme zelo malo; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ekspr. s svojim početjem je zasejal seme razdora povzročil razdor ◊ agr. potrditi seme; elitno seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; oskubeno seme ki so mu odstranjena krila; svetlo seme; biol. seme izloček moških spolnih organov, ki vsebuje semenčice; bot. seme s semensko lupino obdan embrio, iz katerega se razvije nova rastlina; ptičje seme rastlina s celorobimi listi in belimi ali rdečimi cveti v socvetju; železnik; med. izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti ♪
  22.      semít  -a m (ȋ) pripadnik prednjeazijske jezikovne skupine: hamiti in semiti ♪
  23.      seniorát  -a m (ȃ) jur., nekdaj pravica najstarejšega rodbinskega člana do fidejkomisa: po senioratu mu je pripadlo vse imetje ◊ rel. upravna enota evangeličanske cerkve, ki obsega več župnij ♪
  24.      sénzor  -ja m (ẹ̑) fiz. priprava, ki merjeno količino spreminja v električne signale, tipalo: kontrolirati temperaturo, tlak s senzorjem; letalo je opremljeno z različnimi senzorji / infrardeči senzor za zaznavanje infrardeče svetlobe ♪
  25.      sesíp  -a [sǝs in ses] m (ȋ) glagolnik od sesuti se ali sesipati se: sesip zemlje / po potresu so ostali sesipi in udori ♪

   1.065 1.090 1.115 1.140 1.165 1.190 1.215 1.240 1.265 1.290  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA