Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IN (9.451-9.475)


  1.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  2.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  3.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  4.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  5.      čúdežnost  -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva ♪
  6.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. (ȋ ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim ♪
  7.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  8.      čúdo  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo ♪
  9.      čudodélnik  -a m (ẹ̑) rel. kdor dela čudeže: velik čudodelnik in svetnik; pren. pisatelj, zdravnik čudodelnik ♪
  10.      čudotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. čudodelen, čudežen: čudotvorni koren; čudotvorna roža / čudotvorna moč / človeška misel je čudotvorna in oživljajoča ♪
  11.      čudovíšče  -a s (í) knjiž. nenavadno, fantastično bitje ali stvar; čudo: zbirka voščenih figur in raznih čudovišč; ljudje so strmeli v čudovišče iz lesa in železa / ekspr. ta človek je bil pravo čudovišče ♪
  12.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  13.      čudovítost  -i ž (ȋ) lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov ♪
  14.      čúfati  -am tudi čufáti -ám nedov. (ȗ; á ȃ) kljuvati: Ona .. zveže solato z vrvico in priveže vrvico k vratcem štedilnika, zato da jo kokoš lahko čufa (B. Pahor) ♪
  15.      čúga  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis ♪
  16.      čúha  -e ž (ȗ) nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na ♪
  17.      čúhati  -am nedov. (ū) nar. oglašati se z zamolklim, nizkim glasom: Šopiril je [ruševec] krivce v repu, je čuhal in grulil (J. Jalen) ♪
  18.      čúj  -te medm. (ȗ) knjiž. izraža opozorilo: čuj, kako piha / vi, čujte, ali mi ne bi pomagali? čujte, to je sramota; prim. čuti1 ♪
  19.      čujèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki ne spi: čuječi potniki 2. pazljiv, skrben: biti moramo pripravljeni in čuječi; prim. čuti2 ♪
  20.      čujéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. čuječ, buden: čuječni in speči otroci // pazljiv, skrben: biti moramo čuječni ♪
  21.      čúk  -a m (ū) 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika; gleda kakor čuk jezno, neprijazno 2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk; ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov ♪
  22.      čúkati  -am nedov. (ū ȗ) 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal ♪
  23.      čúkla  -e ž (ȗ) alp. zelo razčlenjena, rogljata skalna gmota: kjer je trša kamnina, nastajajo čukle; čukla na grebenu ♪
  24.      čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo ♪
  25.      čúnka  -e ž (ȗ) nar. štajersko, ekspr. svinja: naša čunka je povrgla ♪

   9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA