Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
IN (47.263-47.287)
- žlobúdra -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
- žlobudráč -a m (á) slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: želel se je znebiti tega žlobudrača ♪
- žlobúdrast -a -o prid. (ȗ) ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke ♪
- žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti žlobudrajóč -a -e: veselo
žlobudrajoči tujci ♪
- žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪
- žlóta 2 -e ž (ọ̑) 1. grad. rob, stik dveh strešnih ploskev, ki se nadaljujeta navzgor: s pločevino obita žlota; žlota in greben 2. žarg., mont. vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna cev: dovajati zrak skozi žlote do čela odkopa ♪
- žmáhten -tna -o prid. (á ā) zastar. okusen: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit ♪
- žmíkati -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
- žmítek -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
- žmúla -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
- žmúlast -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
- žmúrka -e ž (ȗ) zool. guba očesne sluznice ali veznice pri nekaterih vretenčarjih: martinček zakrije, zavaruje oko z žmurko; žmurka ptic ♪
- žníderšič -a m (ȋ) žarg., čeb. Žnideršičev panj: vzeti sat iz žnideršiča; žnideršiči in kranjiči ♪
- Žníderšičev -a -o prid. (ȋ) čeb., v zvezi Žnideršičev panj in žnideršičev panj panj z enakimi satniki v plodišču in medišču, ki se odpira zadaj: dati sat v Žnideršičev panj ♪
- žóga -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik
je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
- žóganje -a s (ọ̄) glagolnik od žogati se: pri žoganju so se zelo razgreli; žoganje in plavanje / žoganje z besedami ♪
- žógati se -am se nedov. (ọ̄) igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo // igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami ♪
- žógica -e ž (ọ̄) manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice ● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku ♪
- žóhar -ja m (ọ̄) nar. ščurek: zatirati žoharje; stenice in žoharji; gledajo me kakor črnega žoharja v skledi neprijazno, sovražno; čepeti, skrivati se kakor žohar v luknji ♪
- žokálnik tudi žókalnik -a [u̯n, prva oblika tudi ln] m (ȃ; ọ́) nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom ∙ mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo ♪
- žókati -am nedov. (ọ́ ọ̄) nar. dregati, suvati: žokati s palico v seno, sneg / žokati koga, da bi se zbudil / živina se žoka se bode ♪
- žókniti -em dov. (ọ́ ọ̑) nar. dregniti, suniti: žokniti s palico v seno / počakali so ga v temi in ga žoknili sunili, zabodli ♪
- žólca tudi žólica -e [u̯c] ž (ọ̑) polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco // temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca ♪
- žólč -a [u̯č] m (ọ̑) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti ● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ♪
- žólčast -a -o [u̯č] prid. (ọ̑) podoben žolču: žolčasta tekočina / žolčast okus ◊ bot. žolčasti goban neužitna goba s svetlo rjavim klobukom in rožnato trosovnico, Tylopilus felleus ♪
47.138 47.163 47.188 47.213 47.238 47.263 47.288 47.313 47.338 47.363