Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IN (10.226-10.250)


  1.      dieléktričnost  -i ž (ẹ̑) elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda ♪
  2.      dietétik  -a m (ẹ́) strokovnjak za dietetiko: dietetiki priporočajo presno sadje in zelenjavo ♪
  3.      dietétika  -e ž (ẹ́) med. nauk o posebni in pravilni prehrani, zlasti za bolnike: terapevtska dietetika / dietetika kajenja ♪
  4.      diétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dieto: dietična hrana / dietična kuhinja ♪
  5.      díetíléter  -tra m (ȋ-ȋ-ẹ́) kem. lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina, ki se uporablja zlasti kot narkotik ali topilo ♪
  6.      difamírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. jemati komu ugled; blatiti, sramotiti: difamirati nasprotnika ♪
  7.      diferénca  -e ž (ẹ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah ♪
  8.      diferenciácija  -e ž (á) nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki; ideološka, politična diferenciacija; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljo ♦ biol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji ♪
  9.      diferenciál  -a m (ȃ) 1. avt. ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo: zamenjati olje v diferencialu 2. mat. razmeroma majhna sprememba količine: diferencial neodvisne spremenljivke ♪
  10.      diferenciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja ♪
  11.      diferencírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo 2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati: diferencirati funkcijo diferencírati se postajati v sebi različen: znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira; politično se diferencirati diferencíran -a -o: takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani; moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader; ti podatki so še premalo diferencirani ♦ biol. tkiva rastline niso diferencirana iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva ♪
  12.      diferénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem ♪
  13.      difrákcija  -e ž (á) fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo; uklon: difrakcija svetlobe, zvokov ♪
  14.      diftóng  -a m (ọ̑) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong ♪
  15.      diftongizácija  -e ž (á) lingv. proces, v katerem nastane diftong ♪
  16.      difundírati  -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. samodejno prodirati v drugo snov, pronicati: plini difundirajo skozi opno ♪
  17.      difuzíja  -e ž (ȋ) fiz. 1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno; pren. difuzija kulture 2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli ♪
  18.      difuzíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav; difuzijska hitrost; difuzijska površina / difuzijska priprava ♪
  19.      difúzor  -ja m (ȗ) teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem ♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča ♪
  20.      digerírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi ♪
  21.      digéste  -gést ž mn. (ẹ̑) jur., v zakonodaji cesarja Justinijana zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov drugega in tretjega stoletja ♪
  22.      digestórij  -a m (ọ́) kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih ♪
  23.      digitális  -a m (ȃ) poljud. digitalin ♪
  24.      diglosíja  -e ž (ȋ) lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu ♪
  25.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪

   10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA