Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (7.751-7.775)


  1.      spokójen  -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno / slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene / spokojno dihanje spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno ♪
  2.      spòl  spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
  3.      spólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko ♪
  4.      spolzéti  -ím [u̯z] dov. (ẹ́ í) 1. počasi se premakniti, steči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje spolzijo po šipi; solze so ji spolzele po licih / snežna plast spolzi po pobočju 2. ekspr. počasi se premakniti a) po gladki površini: čoln spolzi v pristanišče / tiho je spolzela mimo njega b) po površini sploh: sonce je spolzelo v zaton / pogled mu je spolzel z dekletovega obraza do bokov 3. v zvezi spolzeti iz rok, med prsti uiti iz prijema zaradi a) gladkosti, vlažnosti: milo mu je spolzelo iz rok; spolzeti iz rok kot riba b) drobnosti, sipkosti: pesek spolzi med prsti; pren. avtorju je spolzela med prsti hvaležna tema ♪
  5.      spólzniti  -em [u̯z] dov. (ọ́ ọ̑) spolzeti: solza ji je spolznila po licu / riba spolzne iz rok; sekira se mu je spolznila iz rok ● redko na mokri ilovici mu je spolznilo zdrsnilo, spodrsnilo ♪
  6.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  7.      spomínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spomin: a) spominske sposobnosti / spominsko obnavljanje / spominske igre b) članek, napisan na podlagi spominskega gradiva / spominska literatura c) spominska radijska oddaja / spominska knjiga knjiga za vpisovanje želja, namenjena lastniku v spomin; knjiga za vpisovanje podpisov, vtisov ob določenem dogodku, namenjena lastniku v spomin; odkriti, vzidati spominsko ploščo; spominska razstava; spominska soba soba z razstavljenimi predmeti, dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek; knjiž. spominska znamka priložnostna znamka; spominsko drevo drevo, vsajeno v spomin na kaj ♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; etn. spominska pesem pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu; filat. spominski pisemski ovitek ovitek, izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom ♪
  8.      spómniti  -im dov. (ọ̑) 1. povzročiti, da se komu kaj iz preteklosti znova pojavi v zavesti: ta predmet me zmeraj spomni na potovanje po Afriki 2. narediti, navadno z besedami, da kdo česa ne pozabi: spomniti koga na svojo željo; spomni me, da moram zvečer na sestanek / redko naj spomnim, da je delo nastajalo več let opozorim / star. nikdar ni spomnil besedice o njenem prejšnjem življenju rekel, omenil, spregovoril spómniti se 1. s premišljanjem obnoviti v spominu: ničesar se ne morem spomniti; rad se spomni svoje mladosti; poskušal se je spomniti, kako se pesem začne // z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: dolžni smo se spomniti tovarišev, ki so padli za svobodo; tesno mi je, kadar se spomnim nanjo; še vedno se ga radi spomnijo 2. dobiti kako misel, idejo: spomnil se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; kadar se le spomni, si skuha to jed / počasi se bo že spomnil česa boljšega 3. izkazati komu pozornost s čim: spomnili so se ga s člankom v občinskem časopisu; upam, da se me boš spomnil s kako razglednico / v oporoki se ga je spomnil s precejšnjo vsoto denarja; vsako leto se ga ob rojstnem dnevu lepo spomnijo ♪
  9.      spontán  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje // ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja ● spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven ◊ med. spontani splav spontáno prisl.: gledalci so spontano zaploskali; spontano nastala skupina ♪
  10.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  11.      spopáden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na spopad: spopadno področje / za konferenco je bilo značilno spopadno ozračje ♪
  12.      spopásti se  -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla ♪
  13.      spoprijateljíti se  -ím se in spoprijáteljiti se -im se dov. (ȋ í; ȃ) skleniti prijateljsko razmerje: otroci so se kmalu spoprijateljili; spoprijateljiti se s tujcem spoprijateljíti, in spoprijáteljiti knjiž. povzročiti prijateljsko razmerje: skupno delo jih je spoprijateljilo ♪
  14.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  15.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  16.      sporočílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od sporočilo: napisati kratko sporočilce / poslati sporočilce ♪
  17.      sporočílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sporočilo ali sporočanje: sporočilna jasnost / sporočilna sposobnost / sporočilna vloga jezika; sporočilna vrednost književnega dela ∙ publ. novi sporočilni mediji radio, televizija ♪
  18.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  19.      sporočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo ♪
  20.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  21.      spoštljívost  -i ž (í) lastnost spoštljivega človeka: ugaja ji njegova spoštljivost / v pogledih je bilo videti spoštljivost / narediti kaj iz spoštljivosti do koga / dogodka se spominja z vso spoštljivostjo ♪
  22.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  23.      spotíka  -e ž (ȋ) ekspr. 1. izražanje nezadovoljstva, slabega mnenja o kom, čem: boji se zamere in spotike; poročila se je in bilo je konec spotike / to je nekaterim v spotiko 2. kar vzbuja nezadovoljstvo, slabo mnenje: popivanje je veljalo za veliko spotiko / bil je spotika v družini / kamen spotike ● ekspr. biti spotika odkritosrčnemu pogovoru ovira; ekspr. govoriti brez spotike brez zatikanja, gladko ♪
  24.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  25.      spóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden ♪

   7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751 7.776 7.801 7.826 7.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA