Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (5.051-5.075)


  1.      ozíroma  vez. (ȋ) publ., v ločnem priredju 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige ♪
  2.      ozkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj ozkosŕčno prisl.: ozkosrčno presojati ♪
  3.      ozlatíti  -ím dov., ozlátil; ozlačèn in ozlatèn (ȋ í) redko pozlatiti: sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti ♪
  4.      ozlovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga ozlovoljile; ozlovoljil in razžalil jo je; kaj te je tako ozlovoljilo ozlovóljen -a -o: ozlovoljen obraz nejevoljen, jezen; ozlovoljen je zapustil družbo ♪
  5.      oznáčenec  -nca m (ȃ) filoz. označeno: označenec in označevalec ♪
  6.      označeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj označuje: označevalec izdelkov ◊ filoz. označevalec označujoče; voj. laserski označevalec ciljev priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju ♪
  7.      označeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek // tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo // biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha ● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka ♪
  8.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  9.      oznanílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oznanilo: oznanilna knjiga; redko nabiti kaj na oznanilno desko oglasno desko ♪
  10.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  11.      oznánjanje  -a s (á) glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov ♪
  12.      oznojíti  -ím dov., oznójil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je oznojila oznojíti se postati znojen, poten: kljub hladu se je oznojil; od zadrege se mu je oznojilo čelo oznojèn -êna -o: oznojen od hoje, groze; obrisati oznojeno čelo ♪
  13.      ozónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ozon: debelina ozonske plasti v ozračju / po nevihti je bilo čutiti svež zrak ozonskega vonja ♪
  14.      ozráčje  -a s (ȃ) 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju // zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno ♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje ∙ ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje // publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje ♪
  15.      ozvézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi; pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč ozvézditi se postati zvezdnat: počasi se je nebo ozvezdilo ozvézden -a -o: ozvezden nebesni svod ♪
  16.      ožaríti  -ím tudi ožáriti -im dov., ožáril (ȋ í; ā ȃ) 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo ♪
  17.      ožemálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ožemanje: ožemalni učinek / zložiti perilo v ožemalni valj ♪
  18.      ožémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa: ožemati gobo, perilo / ožemati limono / ožemati ustnice z zobmi ∙ ekspr. zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti intenzivno razmišljal 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku jih ožema // izrabljati, izkoriščati: vse življenje se mu je pustil ožemati ♪
  19.      ožéti  ožmèm tudi ožámem dov., ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt (ẹ́ ȅ, á) 1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono; kumare je treba rahlo ožeti; pren., ekspr. misel na ločitev mu je ožela oči // knjiž. stisniti: ožela je ustnice in umolknila 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: fant je očeta čisto ožel; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto 3. ekspr. izčrpati, oslabiti: ujetnike so do kraja oželi // izrabiti, izkoristiti: gospodar je hlapce pošteno ožel ožét -a -o: ožeto perilo ♪
  20.      ožganína  -e ž (í) 1. ožgano mesto na površini česa: na ostankih letala je bilo več ožganin; na stolu je velika ožganina 2. med. poškodba kože, tkiva, nastala zaradi ognja, električnega toka: opekline in ožganine ◊ agr. ožgana povrhnjica prašiča ♪
  21.      ožgáti  ožgèm dov., ožgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana; sonce je ožgalo posevke 2. ekspr. opeči: sonce ga je pošteno ožgalo 3. odžgati: ožgati barvo z vrat ● ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril ◊ agr. ožgati prašiča osmoditi ožgán -a -o: ožgan les; od sonca ožgan obraz ♦ vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi ♪
  22.      ožíg  -a m (ȋ) 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi ♪
  23.      óžiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) delati kaj (bolj) ozko, zoževati: z zasipanjem ožiti dolino; pot se je začela dvigati in ožiti / ožiti krilo, obleko / deblo se proti vrhu enakomerno oži / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice; pren. ožiti pojem ∙ ekspr. solze so mu ožile grlo zaradi solz, prizadetosti ni mogel govoriti // zmanjševati: ožiti razmik med dvema predmetoma / to obenem oži trg industrijskim izdelkom / ožiti možnosti za aktivnost, razvoj ♪
  24.      oživotvóriti  -im dov. (ọ̄) zastar. uresničiti, izpolniti: oživotvoril je več njegovih načrtov / oživotvoriti besedilo na odru uprizoriti ♪
  25.      óžji  -a -e prid. (ọ̑) 1. primernik od ozek: cesta postaja vedno ožja; njegova soba je najožja od vseh; moje krilo je še ožje kot tvoje 2. ki kaj omejuje a) glede na večjo enoto, celoto: praznovanje v ožjem družinskem krogu; sestanek ožjega odbora; ožje sorodstvo b) glede na večje, obsežnejše območje: ožji gradbeni, šolski okoliš / to je njegova ožja domovina c) glede na področje delovanja, stroko: razprava iz ožje lingvistike; ožje strokovno slovstvo / filozofija v najožjem smislu ● ekspr. to je mišljeno v najožjem pomenu besede natanko tako, kot je rečeno ali zapisano; prim. ozek ♪

   4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA