Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (4.601-4.625)


  1.      odkupíti  in odkúpiti -im dov. (ȋ ú) 1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar 2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka // nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak 3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom odkúpljen -a -o: odkupljeni izdelki; odkupljena zbirka ljudskih pesmi ∙ ekspr. s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda pridobljena ♪
  2.      odkupnína  -e ž (ȋ) 1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga: plačati odkupnino za ujetnika // nekdaj kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana: tlačani niso zmogli odkupnine; zahtevati visoko odkupnino 2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino: plačevati odkupnino za zemljo / ekspr. žrtve so odkupnina za svobodo ♦ ptt znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke ♪
  3.      odkupováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike // poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino; zadruga odkupuje kmetijske pridelke 2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe // nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje; tlačani so se začeli odkupovati ♪
  4.      odlahníti  in odláhniti -em, in odláhniti -em dov. (ȋ á; á ā) nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči: bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne ♪
  5.      odlášati  -am nedov. (ȃ) z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlašati delo, plačilo; odlašati z odhodom / elipt. pojdi, ne odlašaj ∙ preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri delo opravi čimprej odlašajóč -a -e: odlašajoč prijavo, je zamudil rok ♪
  6.      odlepíti  in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko; etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepil odlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal / bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo // raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije ∙ ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali ♪
  7.      odletávati  -am nedov. (ȃ) 1. leteč se oddaljevati: vrane doletavajo in spet odletavajo / lastovke že odletavajo v južne kraje / letala so odletavala v presledku petih minut 2. zaradi sile prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: gumbi so zapovrstjo odletavali / listje že odletava odpada 3. ekspr. odbijati se, odskakovati: kamenje je odletavalo od zidu / voz je odletaval po kamenju / suvala je z nogami, da ji je krilo odletavalo ♪
  8.      odletéti  -ím dov., odlêtel (ẹ́ í) 1. leteč se oddaljiti: ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ. delegacija je včeraj odletela se je odpeljala z letalom; drobec kamna mu je odletel v oko padel; žoga je odletela mimo gola zletela / odleteti stran; pren. misli so mu odletele v domači kraj 2. nav. ekspr. zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu: sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh // zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela 3. odbiti se, odskočiti: krogla je odletela od zidu; sekira je odletela od grče 4. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če ne bo delal, bo odletel; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta ● ekspr. zaradi tega mu lahko odleti glava je lahko ubit, usmrčen; ekspr. že drugič mu je nagrada odletela je ni dobil; ekspr. od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar je sluga dobil precej denarja; ekspr. odleteti k sosedu odhiteti, steči; žarg., šol. odleteti pri izpitu ne opraviti ga; pog. pri tej ženski si odletel ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več odletèl in odletél -éla -o: iskati odleteli del; odletela ptica ♪
  9.      odlikováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela 2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali 3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase odlikováti se nedov. 1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki 2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža odlikován -a -o: biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost ♪
  10.      odlíti  -líjem dov. (í) 1. z zlivanjem odstraniti: odliti nekaj mleka; ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo; odliti v drugo posodo / odliti krompir, žgance odcediti 2. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odliti kip / odliti glavo, roko / odliti v bron, mavec // teh. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; uliti: odliti zvon odlíti se odteči, umakniti se: val se je odlil / ko se je morje odlilo, so ostale sipine / ekspr. množica se je odlila s trga odšla ● publ. veliko denarja se odlije za nakup orožja se izda, porabi odlít -a -o: v bronu odlit kip ♪
  11.      odlívek  -vka m (ȋ) 1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku 2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek: odlivek znanega kipa // izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: ulivati jeklene odlivke ♪
  12.      odločeváti  -újem nedov. (á ȗ) odločati: o sebi hoče odločevati sam / odločevati, kaj je grdo in kaj lepo / odločevati vrhnjo plast odločujóč -a -e: odločujoče osebe / ekspr. to je bilo za razvoj šolstva odločujočega pomena zelo velikega; prisl.: s tem je odločujoče posegel v njeno življenje ♪
  13.      odločílen  -lna -o prid., odločílnejši (ȋ) 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj // od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno ● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom ◊ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj ♪
  14.      odločíti  in odlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo ◊ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj odločíti se in odlóčiti se 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti ♪
  15.      odlòk  -óka m (ȍ ọ́) kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, sprejeti odlok; začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov ♦ jur. odlok pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno; odlok o pomilostitvi; rel. koncilski odloki ♪
  16.      odlomástiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. silovito, hrupno oditi: jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila odšla ♪
  17.      odlómek  -mka m (ọ̑) 1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame; slišal je samo odlomek pisma del 2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček ● redko to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec ♪
  18.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  19.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  20.      odmajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: ni bilo tako, je odmajeval ∙ redko zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo zmajeval ♪
  21.      odmékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. zmehčati se, omehčati se: polenovko je zavila v mokro krpo, da odmekne / zaradi svoje lege jezero še ni odmeknilo se otajalo, odmrznilo ♪
  22.      odména  -e ž (ẹ̑) zastar. nadomestilo, povračilo: za svoje delo ne more zahtevati od staršev odmene / denarna odmena / dati v odmeno za kaj v zameno ♪
  23.      odmérek  -rka m (ẹ̑) s prilastkom določena, natančno odmerjena količina česa: odmerek gnojil, krme; odmerek zdravila / jemati zdravilo v majhnih odmerkih količinah ♪
  24.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  25.      odmèv  -éva m (ȅ ẹ́) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev ♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov // glagolnik od odmevati: odmev od sten 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva ● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin ♪

   4.476 4.501 4.526 4.551 4.576 4.601 4.626 4.651 4.676 4.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA