Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (2.326-2.350)


  1.      izločeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. teh. naprava za odstranjevanje primesi: mehanični izločevalec prahu 2. med. kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice: izločevalec bacilov tifusa / stalni izločevalec ♪
  2.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  3.      izluževáti  -újem nedov. (á ȗ) kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen; izluževati iz čresla strojilno snov ♪
  4.      izlúžiti  -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo ◊ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče ♪
  5.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  6.      izmalíčiti  -im in zmalíčiti -im dov. (í ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo ♪
  7.      izmamíti  in izmámiti -im, in izmámiti -im tudi zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) ekspr. 1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost 2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: izmamili so ga iz internata / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše ∙ knjiž., ekspr. s svojim petjem jim je izmamil solze jih je ganil do solz; prim. zmamiti ♪
  8.      izmencáti  -ám tudi zmencáti -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa: izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek, ekspr. spanje iz oči 2. ekspr. omahljivo, neodločno reči, povedati: v zadregi je izmencal opravičilo; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal rekel, povedal; prim. zmencati ♪
  9.      izmeníti  -ím in izméniti -im dov., izméni tudi izmêni; izménil (ȋ í; ẹ̄) star. 1. menjati, zamenjati: pozabil je izmeniti denar / izmeniti staro orodje za novo 2. spremeniti: izmeniti držo telesa / njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost ♪
  10.      izménjati  tudi izmenjáti -am, in izménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. knjiž. menjati, zamenjati: izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako dobi drugo, drugačno 2. publ. dati, poslati drug drugemu: izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov dinarjev blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike // sporočiti, povedati drug drugemu: izmenjati informacije, izkušnje, stališča; izmenjati poslanici, zdravici; državniki so izmenjali novoletne čestitke ● knjiž. mimogrede sta izmenjala nekaj besed mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila; publ. zlata obročka si je izmenjalo pet parov se je poročilo; knjiž. v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem sta si precej dopisovala; knjiž. dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled se je pomenljivo spogledalo izménjan -a -o: izmenjana posadka; izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih; prim. zmenjati ♪
  11.      izmérek  -rka m (ẹ̑) knjiž. 1. rezultat merjenja: vnašati izmerke v razpredelnico 2. meritev, merjenje: med plovbo so napravili večje število izmerkov ♪
  12.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  13.      izmíslek  -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic ∙ star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo ♪
  14.      izmísliti si  -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil ∙ pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično ♪
  15.      izmíšljati si  -am si tudi zmíšljati si -am si nedov. (í) 1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti 2. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: izmišljati si strahove; izmišljati si vse mogoče b) kar ne ustreza resnici: povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem 3. nav. ekspr. imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive: kar naprej si izmišlja, pog. se izmišlja, kaj bi jedel ♪
  16.      izmodríti  -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti 2. redko izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o: izmodren človek ♪
  17.      izmojstríti  -ím in zmojstríti -ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ȋ í) redko 1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz 2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril 3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave ♪
  18.      izmúzniti se  -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se ♪
  19.      iznakáziti  -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ȃ; ȋ í) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o: iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti ♪
  20.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  21.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
  22.      izníkniti  -em dov. (í ȋ) star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič ♪
  23.      izóbčiti  -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
  24.      izoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje izoblíčiti se 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe ♪
  25.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪

   2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA