Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (1.526-1.550)


  1.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  2.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪
  3.      dvókoníčast  -a -o prid. (ọ̑-í) ki ima dve konici: dvokoničasto šilo ♪
  4.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  5.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  6.      dvómésten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) mat. ki sestoji iz enic in desetic: dvomestno število ♪
  7.      dvópíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje ♪
  8.      dvórazmérje  -a s (ọ̑-ẹ̑) geom. število, značilno za medsebojno lego štirih točk na premici ♪
  9.      dvóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
  10.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  11.      dvóréznik  -a m (ọ̑-ẹ̑) les. skobljič z dvojnim rezilom za gladko in natančno skobljanje ♪
  12.      dvorljívost  -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu ♪
  13.      dvóséd  in dvósèd -éda m (ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́) šport. vozilo z dvema sedežema, zlasti za sankanje, bob in kajak: enosedi in dvosedi / tekmovanje dvosedov ♪
  14.      dvósédežnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) vozilo z dvema sedežema: po cesti je pridrvel športni dvosedežnik; jadralni dvosedežnik ♪
  15.      dvósmíseln  -a -o [sǝl] prid. (ọ̑-ȋ) dvoumen: smejati se dvosmiselnemu dovtipu; slišati je bilo dvosmiselne medklice / dvosmiselne besede dvopomenske ♪
  16.      dvóštevílčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) mat. ki je iz dveh številk: dvoštevilčno število ♪
  17.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
  18.      dvožívka  -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
  19.      è  medm. (ȅ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: e, ga bo že minilo! e, kaj, do smrti bom že živel 2. izraža zavrnitev, nevoljo: e, kaj boš! e, kaj še ♪
  20.      edínikrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: edinikrat v življenju se ti ponuja taka priložnost ♪
  21.      edínkrat  prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: to je bilo edinkrat, da se nas je spomnil ♪
  22.      ednína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino ∙ ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi ♪
  23.      efékt  -a m (ẹ̑) 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza // vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora ◊ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt ♪
  24.      efektív  -a m (ȋ) nav. mn., voj. vojaške enote in oprema, s katerimi more država razpolagati v vojni: poveljstvo je sporočilo, da se bodo njegovi efektivi povečali za veliko število vojakov / zahteva po umaknitvi tujih vojaških efektivov ♪
  25.      egalitarízem  -zma m (ȋ) soc. nazor, da so ljudje enaki, enakopravni: egalitarizem in demokratičnost / uravnilovka in parole cenenega egalitarizma v filmu ♪

   1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA