Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (1.501-1.525)


  1.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  2.      dva...  ali dvá... in dva... prvi del zloženk (ȃ) 1. z izrazom moškega spola nanašajoč se na število dve: dvamilijonski, dvatisočleten; dvakraten 2. za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša: dvaindvajset, dvaintrideset ♪
  3.      dváindvájset  -ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih ♪
  4.      dvájset  -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20] a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset ♪
  5.      dvajset...  ali dvájset... in dvajset... prvi del zloženk (ȃ) nanašajoč se na število dvajset: dvajsetletnica; dvajsetdinarski, dvajsetglav; dvajsetkraten ♪
  6.      dvákrátnik  -a m (ȃ-ȃ) mat. rezultat množenja s številom dve: 2a je dvakratnik števila a ♪
  7.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪
  8.      dvanajst...  ali dvánajst... in dvanájst... in dvanajst... prvi del zloženk (ȃ; á) nanašajoč se na število dvanajst: dvanajstdneven; dvanajstčlanski; dvanajstzložen; dvanajstkraten ♪
  9.      dvanajstíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dvanajst: dvanajstiški sistem ♪
  10.      dve...  ali dvé... in dve... prvi del zloženk (ẹ̑) z izrazom ženskega ali srednjega spola nanašajoč se na število dve: dveleten, dvetretjinski ♪
  11.      dvésto  štev. neskl., stil. dvésto dvéstotih (ẹ̑) izraža število ali številko dvesto [200]: dvesto deset kilometrov; v dvesto letih ♪
  12.      dvigálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. žel. prenosna naprava za dviganje lažjih vagonov: z dvigalko umakniti vozilo s tira; dvigalka na vreteno 2. lov. železna past, ki se sproži z dvigom vabe: nastaviti dvigalko ♪
  13.      dvigálo  -a s (á) 1. naprava s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje: dvigalo se je začelo počasi dvigati; dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju; stopiti v dvigalo; peljati se z dvigalom / osebno, tovorno dvigalo / rudarji so se z dvigalom spustili v jašek 2. teh. naprava ali priprava za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: električno, ročno dvigalo; avtomobilsko dvigalo / ladijsko, pristaniško dvigalo; mostno dvigalo ki se premika po dveh, od tal dvignjenih tirnicah ♪
  14.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  15.      dvo...  ali dvó... in dvo... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na število dve: dvoceven, dvoleten, dvomotornik, dvoredje / dvoumen ♪
  16.      dvóčeljústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) strojn. ki ima dve čeljusti: dvočeljustna zavora; dvočeljustno rezilo ♪
  17.      dvóiménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
  18.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  19.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  20.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  21.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  22.      dvojína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini ♪
  23.      dvojíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško ♪
  24.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪
  25.      dvójkar  -ja m (ọ̑) pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je // nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka ♪

   1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA