Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ILO (10.051-10.075)


  1.      zgoščeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) sredstvo za zgoščevanje: razredčilo in zgoščevalec ♪
  2.      zgoščeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati (bolj) gosto: zgoščevati preredko malto // teh. odstranjevati iz snovi večji del tekočine: zgoščevati raztopine / zgoščevati tekoče gorivo 2. ekspr. delati, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: zgoščevati vrstice / zgoščevati besedilo zgoščeváti se 1. postajati (bolj) gost: omaka se je zgoščevala / para se zgoščuje v kapljice / megla se je začela zgoščevati; ekspr. mrak se je zgoščeval v temo / promet v mestih se vedno bolj zgoščuje 2. knjiž. postajati bolj intenziven: tišina v prostoru se je vse bolj zgoščevala zgoščujóč -a -e: zgoščujoči se mrak je prehajal v noč ♪
  3.      zgovóren  -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju ♪
  4.      zgrabíti  in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora ● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno ♪
  5.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
  6.      zgradíti  -ím dov., zgrádil (ȋ í) 1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / redko zgraditi zid sezidati / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva 2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek 3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni ◊ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil zgrajèn -êna -o 1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko 2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj ∙ publ. njegov sošolec je bil zgrajen član komunistične partije; prim. izgraditi ♪
  7.      zgrážanje  -a s (á) glagolnik od zgražati se: vzbujati zgražanje; zgražanje množic je bilo vse glasnejše ♪
  8.      zgŕda  prisl. (ȓ) izraža, da se dejanje opravlja s silo, strogostjo, grobostjo, ant. zlepa: zgrda so ga odgnali; to so jim, če je bilo treba, tudi zgrda vbili v glavo / zgrda pri njem nič ne opraviš ∙ ekspr. spraševal je, skušal izvedeti zlepa ali zgrda na vsak način; preg. bolje zlepa kakor zgrda; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda ♪
  9.      zgrdíti  -ím tudi izgrdíti -ím dov., zgŕdil tudi izgŕdil (ȋ í) knjiž. 1. opomniti, ošteti: oče ga je zgrdil in poslal iz sobe 2. skaziti, iznakaziti: zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo zgrdíti se tudi izgrdíti se nar. vzhodno iztrebiti se: krave so se zgrdile na dvorišču ♪
  10.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  11.      zgrínjati  -am nedov. (í) 1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo 2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup 3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko ● star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja zgrínjati se s prislovnim določilom 1. pojavljati se kje strnjeno v veliki količini: čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi; nad dolino se zgrinjajo oblaki / ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala / ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov 2. prihajati skupaj v velikem številu: že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani; okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži; ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče zgrinjajóč -a -e: nad dolino zgrinjajoči se nevihtni oblaki ♪
  12.      zgrmáditi  -im dov. (ā ȃ) spraviti v grmado, na kup: zgrmaditi veje; na nebu so se zgrmadili oblaki zgrmáditi se pojaviti se kje v veliki količini: na trgu se je zgrmadila množica ljudi; pren., ekspr. veliko problemov se je zgrmadilo nanj ♪
  13.      zgrníti  in zgŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje 2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil 3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel ● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati zgrníti se in zgŕniti se s prislovnim določilom 1. pojaviti se kje strnjeno v veliki količini: ogenj se je zgrnil od vseh strani; okrog njiju so se zgrnile sence; na nebo se zgrnejo oblaki / ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je / na družino se je zgrnilo gorje 2. priti skupaj v velikem številu: otroci so se zgrnili okrog matere; k mizam so se zgrnili novi gostje; meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat zgŕnjen -a -o: razpeti zgrnjeno platneno streho; na kup zgrnjeno žito ♪
  14.      zgrozíti se  -ím se dov., zgrózil se (ȋ í) začutiti grozo: ko so to slišali, so se zgrozili; ob pogledu na kaj se zgroziti; zgroziti se nad čim / ekspr. zgroziti se v duši // ekspr. začutiti veliko začudenost, ogorčenost: zgrozil se je, da učenec ne zna niti seštevati / kar zgroziš se, ko vidiš take otroke kaditi zgrozíti nav. 3. os., knjiž. vzbuditi, povzročiti grozo: novica ga je zgrozila / brezoseb. ob tem imenu jo je zgrozilo zgróžen -a -o tudi zgrožèn -êna -o 1. deležnik od zgroziti se: zgroženi gledalci; bil je zgrožen zaradi takega ravnanja; poslušala je zgrožena in bleda 2. ki vsebuje, izraža grozo: zgrožen klic; zgrožen obraz; gledati z zgroženimi očmi; prisl.: zgroženo je stal sredi sobe ♪
  15.      zgrúčiti se  -im se dov. (ú ȗ) ekspr., redko zbrati se, nakopičiti se: vse se je zgručilo na enem mestu / snov se je zgručila sprijela v kepe zgrúčen -a -o: bili so zgručeni okoli govornika ∙ knjiž. zgručena je obsedela za mizo sključena, zgrbljena ♪
  16.      zgrúditi se  -im se dov. (ú ȗ) 1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / redko zgruditi se vznak pasti ∙ vznes. zgrudil se je v grob umrl je 2. redko spremeniti se v grude: prst se zgrudi zgrúditi 1. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: utrujenost človeka zgrudi; zgruditi koga na tla / Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren) 2. ekspr. čustveno zelo prizadeti: če bi to vedela, bi jo zgrudilo ● star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl ♪
  17.      zgúliti  -im dov., zgúlila in zgulíla (ú) z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: zguliti obleko; zguliti rokave na komolcih; usnje se je že precej zgulilo / zguliti kožo odrgniti zgúljen -a -o 1. deležnik od zguliti: zguljen plašč; na kolenih zguljene hlače 2. slabš. nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja: zguljen glasbeni motiv; zguljena anekdota, fraza ♪
  18.      zgúncati  -am dov. (ȗ) pog. 1. razmajati: zguncati stol 2. razgibati: posrečilo se mu je zguncati odbornike zgúncan -a -o: zguncana miza ♪
  19.      zíbelka  -e [u̯k] ž (ȋ) 1. posteljica za dojenčka, narejena tako, da se lahko ziblje: narediti, zazibati zibelko; položiti otroka v zibelko 2. ekspr., z rodilnikom kraj, kjer se kaj začne: morje je zibelka življenja; zibelka človeške kulture ● knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; ekspr. od zibelke do groba od rojstva do smrti; ekspr. to mu je bilo položeno že v zibelko je dobil že v zgodnjih otroških letih ♪
  20.      zídati  tudi zidáti -am nedov. (í á í) 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih ● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna ♪
  21.      zidína  -e ž (í) 1. nav. mn., star. zid, zidovje: porušiti, preplezati zidine trdnjave; grajske zidine; kamnite, vlažne zidine starega samostana / mesto je bilo obdano z jarki in zidinami 2. nar. prekmursko zidana hiša: to je edina zidina v vasi ♪
  22.      zijáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje // zehati: ves večer že zija 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom ● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti zijáje: zijaje ga je poslušala zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka ♪
  23.      zíma  -e ž (í) 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime ♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima ● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi ♪
  24.      zjásniti  -im in zjasníti -ím dov., zjásnil (ā ȃ; ȋ í) 1. redko narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti: zjasniti skrivnost; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil 2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine zjásniti se, in zjasníti se 1. s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali; nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo 2. postati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se je zjasnila ● ekspr. v glavi se mu je zjasnilo prišel je k zavesti, razsodnosti zjásnjen -a -o: zjasnjeni nazori ♪
  25.      zjasníti  -ím dov., zjásnil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo // knjiž., redko narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč 2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje zjasníti se ekspr. postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil ∙ ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale ♪

   9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA