Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IKRI (51-75)


  1.      izpodjédati  -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine ∙ ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled ♪
  2.      izpodjésti  -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjéjo tudi spodjedó tudi spodjéjo; izpodjéj in izpodjèj izpodjéjte tudi spodjéj in spodjèj spodjéjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine ∙ ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled izpodjéden tudi spodjéden -a -o: izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo ♪
  3.      izpodkopáti  -kópljem tudi -ám in spodkopáti -kópljem tudi -ám dov., izpodkôplji izpodkopljíte tudi izpodkôpaj izpodkopájte in spodkôplji spodkopljíte tudi spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal in spodkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe ∙ ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali izpodkopán in spodkopán -a -o: izpodkopan ugled; izpodkopano zdravje ♪
  4.      izpodkopávati  -am tudi spodkopávati -am nedov. (ȃ) 1. s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodkopavati drevje, temelje hiše / voda izpodkopava bregove; pren., ekspr. izpodkopavati temelje države ∙ ekspr. nočno delo mu izpodkopava zdravje kvari, uničuje 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodkopavati komu avtoriteto, ugled; izpodkopavati oblast; izpodkopavati vero v resnico ♪
  5.      izpodrézati  -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo ◊ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti ♪
  6.      izpodrezováti  -újem in spodrezováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodrezovati korenine; izpodrezovati osat; pren., ekspr. izpodrezovati korenine družine ♦ čeb. izpodrezovati satje z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodrezovati možnosti za razvoj; z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo ♪
  7.      izpodžírati  -am in spodžírati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z glodanjem od spodaj delati škodo, uničevati: črvi izpodžirajo korenine 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati škodo: izpodžirati drug drugega ♪
  8.      izpodžréti  -žrèm in spodžréti -žrèm dov., izpodžŕl in spodžŕl (ẹ́ ȅ) 1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine ∙ ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom ♪
  9.      izvóhati  -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑) 1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili izvóhati se tudi zvóhati se nizko postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki ♪
  10.      izvohljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem izvedeti: gotovo so izvohljali, kje se skriva ♪
  11.      izvohúniti  -im dov. (ú ȗ) ekspr. s prikritim poizvedovanjem izvedeti: izvohunil je, da se pripravlja napad ♪
  12.      jáhati  -am tudi jášem nedov. (ā) 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja; jahati na konju, na oslu; jahati proti vasi, čez travnike, po cesti; vsak dan več ur jaha; jahati brez sedla, v lahnem diru; zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu; deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu 3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha; zmeraj koga jaha; jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot kletvica vrag naj ga jaha 4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki; ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi ∙ pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je jaháje: lovili so živali, jahaje na hitrih konjih jahajóč -a -e: bližala se jim je počasi jahajoča patrulja ♪
  13.      jásen  -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito / navedite same jasne primere, zglede 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina jásno 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma / piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo / v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega ♪
  14.      jasnovídka  -e ž (ȋ) redko jasnovidna ženska: napovedi jasnovidke / mali jasnovidki ni mogel ničesar prikriti ♪
  15.      kokétnost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, značilnost koketnega človeka: njen obraz je bil poln neprikrite koketnosti; očarala ga je z narejeno koketnostjo / koketnosti se je naučila v mestu koketiranja ♪
  16.      komplíc  -a m (ȋ) jur. sokrivec, soudeleženec: prikriva krivdo komplica ♪
  17.      konspirácija  -e ž (á) 1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo 2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji ♪
  18.      konspirátor  -ja m (ȃ) kdor tajno, prikrito deluje, zlasti za dosego političnega cilja: bil je konspirator in emisar ♪
  19.      konspirírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. tajno, prikrito delovati, zlasti za dosego političnega cilja: konspirirali so proti njim / konspiriral je z okupatorjem 2. ohranjati kaj v tajnosti: konspirirati glavni štab konspiríran -a -o: konspirirane bólnice ♪
  20.      krínka  -e ž (ȋ) predmet za zakritje, spremembo obraza: za ples si je nadel krinko; roparji so nosili krinke; imela je dobro krinko; pustne krinke; nosi krinko koze // ekspr., navadno s prilastkom kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa: nadevati si krinko učenosti; sneti krinko amaterstva; pod krinko prijateljstva ga je izkoriščal; za to krinko se skriva njegova nemoč; krinka laži ● ekspr. pri njem je to samo krinka nepristno, lažno predstavljanje sebe; ekspr. končno mu je strgal krinko pokazal je njegovo pravo, resnično bistvo, podobo ♪
  21.      krínkati  -am nedov. (ȋ) redko prikrivati, zakrivati: s prijaznostjo je krinkal sovražne misli / laži ni mogel dolgo krinkati ♪
  22.      kriptográm  -a m (ȃ) knjiž. besedilo, znaki s prikritim sporočilom: brati kriptogram ♪
  23.      kríten  -tna -o prid. (ȋ) teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak; premazati steno s kritno barvo ◊ ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; jur. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje ♪
  24.      kríti  kríjem nedov., krìl tudi kríl (í ȋ) 1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati / ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima // delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto 2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / redko hišo krije rdeča opeka // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo 3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala / kriti z zlatom // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh jugoslovanskih potreb ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan) ◊ šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo kríti se 1. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: čas dogajanja se krije z njegovim odhodom; ta misel se krije z njegovo predstavo; pojma se ne krijeta 2. star. biti prikrit, skrivati se: tu se krije neka misel; za vsem tem se krijejo določene težnje / take ideje se krijejo v njegovi filozofiji krijóč -a -e: krijoča barva krít -a -o: ravnal je tako, da je bil vedno krit; ta denar je krit z državnim posojilom; s slamo krito poslopje ♪
  25.      laténca  -e ž (ẹ̑) knjiž. stanje latentnega; prikritost, skritost: prehod iz latence v aktivnost / latenca krize latentnost ♦ med. doba latence čas od dražljaja do reakcije na dražljaj ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA