Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (92.398-92.422)
- žlézast -a -o prid. (ẹ́) ki ima žleze: žlezasta sluznica / steblo rastline je zelo žlezasto žlézasto prisl.: žlezasto dlakavi listi ♪
- žlézav -a -o prid. (ẹ́) žlezast: žlezavi listi rastline ♦ bot. žlezava nedotika rastlina z rdečimi, dolgopecljatimi cveti v grozdih in glavičastimi žlezami na pecljih spodnjih listov, Impatiens glandulifera ♪
- žlézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žlezo: žlezno tkivo ♦ anat. žlezno izvodilo ♪
- žlobódra -e ž (ọ̑) ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / redko hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi ♪
- žlobúdra -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
- žlobudráč -a m (á) slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: želel se je znebiti tega žlobudrača ♪
- žlobudránje -a s (ȃ) glagolnik od žlobudrati: žlobudranje tujcev / žlobudranje žensk pri vodnjaku / žlobudranje deževnice po žlebovih ♪
- žlobúdrast -a -o prid. (ȗ) ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke ♪
- žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪
- žlobudrávost -i ž (á) ekspr. lastnost žlobudravega človeka: žlobudravost otroka / s svojo žlobudravostjo je onemogočil resen pogovor ♪
- žlót -í ž (ọ̑) nar. ničvredni, malovredni ljudje: Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot (Prežihov) ♪
- žlóta 1 -e ž (ọ̑) nar. 1. ničvredni, malovredni ljudje: beraška, vaška žlota 2. ljudstvo, množica: na trgu se je zbrala nezadovoljna žlota ♪
- žlóta 2 -e ž (ọ̑) 1. grad. rob, stik dveh strešnih ploskev, ki se nadaljujeta navzgor: s pločevino obita žlota; žlota in greben 2. žarg., mont. vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna cev: dovajati zrak skozi žlote do čela odkopa ♪
- žmáhten -tna -o prid. (á ā) zastar. okusen: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit ♪
- žmèk žméka m (ȅ ẹ́) nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice ♪
- žméten -tna -o prid. (ẹ̄) nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje žmétno prisl.: žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno ♪
- žmúkelj -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave ♪
- žmúla -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
- žmúlast -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
- žmúrka -e ž (ȗ) zool. guba očesne sluznice ali veznice pri nekaterih vretenčarjih: martinček zakrije, zavaruje oko z žmurko; žmurka ptic ♪
- žnábelj -blja m (á) nižje pog. ustnica: držati žnablje skupaj; ugrizniti se v žnabelj; spodnji žnabelj ♪
- žnáblo -a s (á) nižje pog. ustnica: imeti otečena, rdeča žnabla; brki nad žnablom ♪
- žnóra -e ž (ọ̑) nižje pog. vrvica: napeljati, potegniti žnoro / uniforma, obšita z žnorami ● nižje pog. vse gre kakor po žnori vse gre kakor po maslu ♪
- žóga -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku
dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
- žóganje -a s (ọ̄) glagolnik od žogati se: pri žoganju so se zelo razgreli; žoganje in plavanje / žoganje z besedami ♪
92.273 92.298 92.323 92.348 92.373 92.398 92.423 92.448 92.473 92.498