Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (90.398-90.422)
- vzrástek -tka m (ȃ) zastar. kal, poganjek: potrgati vzrastke na krompirju ♪
- vzrát -í in -i ž (ȃ) nav. mn., nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: orač obrača živino na vzrateh ♪
- vzravnánost -i ž (á) lastnost, značilnost vzravnanega: vzravnanost hrbtenice / vzravnanost jezdeca; ponosna, vojaška vzravnanost / posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja / ekspr. vzgojiti komu vzravnanost načelnost, značajnost / stati v togi vzravnanosti ♪
- vzravnáva -e ž (ȃ) glagolnik od vzravnati: vzravnava hrbta / vzravnava iz počepa ♪
- vzréja -e ž (ẹ̑) 1. oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: ukvarjati se z vzrejo; vzreja konj / vzreja rib v ribniku / vzreja mladičev // oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam: vzreja in vzgoja otrok 2. dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzreja novih pasem / selektivna vzreja ♦ vet. čista vzreja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme ♪
- vzréjanje -a s (ẹ́) glagolnik od vzrejati: vzrejanje prašiča / vzrejanje krav mlekaric ♪
- vzréjen -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vzrejo: vzrejni piščanci / vzrejna postaja / vzrejni satnik satnik za vzrejo ♪
- vzrejeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor vzreja živali: vzrejevalec angorskih mačk ♪
- vzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
- vzročênje -a s (é) glagolnik od vzročiti: odročenje, vzročenje in priročenje ♪
- vzróčnost -i ž (ọ̄) značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost ♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok // kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki ♪
- vzròk vzróka m (ȍ ọ́) kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo ♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; lingv. prislovno določilo vzroka // kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda ♪
- vzrokovánje -a s (ȃ) glagolnik od vzrokovati: vzrokovanje nesreče ♪
- vztóčen -čna -o prid. (ọ̑) zastar. vzhoden: vztočna obala jezera / vztočni jeziki orientalski; vztočni obrazi vzhodnjaški ♪
- vztòk vztóka m (ȍ ọ́) zastar. vzhod: iti proti vztoku / Daljni vztok ♪
- vztrájanje -a s (á) glagolnik od vztrajati: spodbujati koga k vztrajanju / vztrajanje na lastni poti / vztrajanje v boju / vztrajanje pri odločitvi, zahtevi ♪
- vztrájen -jna -o prid., vztrájnejši (ā) 1. ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajen delavec, igralec; vztrajen konj; biti vztrajen pri iskanju / tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu // ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče: ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili / biti vztrajen v odločitvi 2. ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej: vztrajna prizadevnost; vztrajno delo, iskanje / vztrajne zahteve 3. ekspr. ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej: vztrajen molk / vztrajen pogled / vztrajen dež, sneg vztrájno prisl.: vztrajno delati, zahtevati; govorice se vztrajno širijo ♪
- vztrájnež -a m (ȃ) ekspr. vztrajen človek: največji vztrajneži so iskali naprej ♪
- vztrájnost -i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega: občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ◊ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka ♪
- vztrájnosten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na vztrajnost: vztrajnostni preizkus / vztrajnostni tek, trening / vztrajnostni plavalec / vztrajnostni upor; vztrajnostni zakon / vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; vztrajnostna masa količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju ♦ geom. vztrajnostna os vsaka od premic skozi težišče; teh. vztrajnostni regulator regulator, ki izkorišča za regulacijo vztrajnost vrtečih se mas ♪
- vztrepèt -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od vztrepetati: vztrepet spreleti telo; vztrepet ustnic / vztrepeti srca / duševni vztrepet ♪
- vztrepetávanje -a s (ȃ) glagolnik od vztrepetavati: vztrepetavanje vek / vztrepetavanje topola v vetru ♪
- vzvalovánost -i ž (á) stanje vzvalovanega: vzvalovanost gladine / ekspr. čustvena, notranja vzvalovanost / ekspr. v vzvalovanosti prebiti noč ♪
- vzvòd vzvóda m (ȍ ọ́) 1. podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen: premakniti, prestaviti vzvod; pritisniti na vzvod; dvigniti kamen z vzvodom; vzvod pri stiskalnici / za vzvod uporabiti palico / krmilni, sprožilni vzvod; odpiralni vzvod ključavnice; ravni, ročni vzvod; vodnjak na vzvod ♦ adm. črkovni vzvod vzvod pri pisalnem stroju, na koncu katerega je črka; avt. vzvod za plin; fiz. enakoročni vzvod ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča; enokončni vzvod ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča; ročica vzvoda; šport. vzvod prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil 2. ekspr., s prilastkom kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje, dejavnost: dobiček, cena in drugi
ekonomski vzvodi; vzvodi napredka / ključni vzvodi družbe ♪
- vzvóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzvod: vzvodni prenos sile / vzvodna stiskalnica; vzvodna tehtnica tehtnica, ki deluje na principu vzvodov ♦ teh. vzvodne škarje škarje, pri katerih se sila za rezanje poveča z več vzvodi ♪
90.273 90.298 90.323 90.348 90.373 90.398 90.423 90.448 90.473 90.498