Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (90.248-90.272)
- všc [vc] medm. 1. klic manjši živali, navadno mački beži, pojdi: presneta mačka, všc 2. posnema glas pri udarcu, zamahu: všc, je zamahnil s sabljo 3. izraža hiter odhod, premik: prihrumel je mimo na motorju in všc, že ga ni bilo več ♪
- všéč -i ž (ẹ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi po všeči izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga: rad dela po svoji všeči; našel je dekle po svoji všeči; vse je uredila po svoji všeči po svojem okusu / storite tako, da bo po vaši všeči da bo vam prav ♪
- všéč prisl. (ẹ̑) v povedni rabi, z dajalnikom izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga: darilo jim je všeč; všeč ji je njegov glas; moderne slike mu niso všeč / dekle je fantu všeč; drug drugemu sta všeč; že dolgo sta si všeč / brezoseb. kako vam je všeč pri nas // izraža odobravanje česa, strinjanje s čim: njegova odkritost mi je všeč; ni mi všeč, kar je rekel; všeč mu je, da so otroci samostojni; ni mu všeč, da mladina pohajkuje // ekspr., z nikalnico izraža, da kaj vzbuja skrb zaradi mogočega slabega izida: zdravniku ranjenčeva rana ni všeč; nenadna tišina mu ni bila všeč ♪
- všéčen -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je všeč, ugaja (komu): bralcu všečna knjiga / skrbeti za všečen videz lep, prijeten; bila je prav všečna ženska privlačna, lepa; všečna lastnost, misel zelo sprejemljiva všéčno prisl.: všečno odgovoriti na vprašanje; všečno oblečen ♪
- všéčnost -i ž (ẹ́) knjiž. 1. privlačnost, lepota: zavedala se je svoje všečnosti; čustvena navezanost ne raste le iz telesne všečnosti // prijetna stvar: ljudje si pripovedujejo všečnosti; všečnosti in nevšečnosti na potovanju 2. zadovoljstvo, občutek prijetnosti: vzbujala je všečnost / gledati, poslušati kaj z všečnostjo ● knjiž. barva hiš je odvisna od všečnosti prebivalcev okusa ♪
- všólanje -a s (ọ̑) glagolnik od všolati: všolanje otrok v osnovno šolo ♪
- všólanost -i ž (ọ̑) šol. stanje všolanega človeka: všolanost šoloobveznih otrok ♪
- vštétje -a s (ẹ̑) glagolnik od všteti: vštetje vseh dolgov v končni znesek ♪
- vštéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki se všteje: čas študija ni všteven v delovno dobo ♪
- vtém in vtèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. medtem: mi smo delali, vtem je on lenaril; usedi se, jaz bom vtem skuhala kavo 2. tedaj: obrnil se je proti oknu, vtem je nekdo naglo odprl vrata; stali so na dvorišču. Vtem je prišla soseda vtém ko in vtèm ko vez., v časovnih odvisnih stavkih medtem ko: vtem ko je čakal na pijačo, se je razgledal po gostilni / oni dobijo vse, vtem ko mi samo najnujnejše ♪
- vtépanje -a s (ẹ̄) glagolnik od vtepati: vtepanje podatkov v glavo otrokom ♪
- vtóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vtok: vtočna hitrost / vtočni jašek ♪
- vtòk vtóka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vtočiti, vtekati: odprtina za vtok vode 2. kraj, prostor, kjer kaj vteka: merjenje količine vode pri vtokih in iztokih ♦ strojn. turbinski vtok ♪
- vtovárjanje -a s (á) glagolnik od vtovarjati: vtovarjanje sadja in zelenjave ♪
- vúga -e ž (ú) zool. ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi; kobilar: žvižganje vuge ♪
- vúgava -e ž (ū) agr. trta s srednje velikimi rumenkastimi grozdi: gojiti vugavo // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti vugavo ♪
- vulgáren -rna -o prid., vulgárnejši (ȃ) 1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški, grob: vulgaren človek; ta ženska je precej vulgarna // ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren: vulgaren izraz; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje zelo neprimerno, žaljivo 2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarna kritika; vulgarna umetnost / ekspr. vulgarni marksist // preveč poenostavljen, preprost: vulgarna predstava o življenju; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom 3. knjiž. domač, ljudski: rastlina ima vulgarno ime velikonočnica // navaden, vsakdanji: vulgarne človekove potrebe; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi ◊ filoz. vulgarni materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni; lingv. vulgarna
latinščina neknjižna, pogovorna zvrst latinščine vulgárno prisl.: vulgarno se izražati ♪
- vulgárnež -a m (ȃ) ekspr. vulgaren človek: razglasiti pisatelja za vulgarneža ♪
- vulgárnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost vulgarnega: zabavala jih je njegova vulgarnost / vulgarnost izražanja / očitati delu vulgarnost / niso še pozabili njegovih vulgarnosti grobih, prostaških dejanj ∙ knjiž. predavatelj je zašel v vulgarnost začel preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavati, prikazovati kaj ♪
- vulgáta -e ž (ȃ) rel. latinski prevod svetega pisma iz četrtega stoletja ♪
- vúlgo prisl. (ȗ) knjiž., navadno pri hišnih imenih po domače: piše se Ivan Miklavčič, vulgo Gradnik ♪
- vulkán -a m (ȃ) 1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita ♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti ♪
- vulkanológ -a m (ọ̑) strokovnjak za vulkanologijo: nova odkritja vulkanologov; seizmologi in vulkanologi ♪
- vúlva -e ž (ȗ) anat. zunanje žensko spolovilo ♪
- vúzem -zma m (ú) nar. vzhodno velika noč: praznovati vuzem; na vuzem so streljali z možnarji; ob vuzmu ji je umrl oče ♪
90.123 90.148 90.173 90.198 90.223 90.248 90.273 90.298 90.323 90.348