Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (89.973-89.997)


  1.      vretênast  -a -o prid. (é) podoben vretenu: vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika ◊ anat. vretenasta mišica mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena; bot. vretenasta razvrstitev listov vretenčasta razvrstitev listov vretênasto prisl.: vretenasto odebeljeno telo ribe ♪
  2.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪
  3.      vretênčar  in vreténčar -ja m (ȇ; ẹ̑) nav. mn., zool. žival, ki ima (vretenčasto) hrbtenico: sesalci, plazilci in drugi vretenčarji / hladnokrvni vretenčarji; kopenski, vodni vretenčarji; nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke ♪
  4.      vretênčast  -a -o prid. (é) 1. podoben vretencu: vretenčasti okraski / vretenčasta oblika 2. sestavljen iz vretenc: vretenčasta hrbtenica ◊ bot. vretenčasta razvrstitev listov razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti višini ♪
  5.      vretênčen  in vreténčen -čna -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na vretence: vretenčni deli ♦ anat. vretenčni odrastek ♪
  6.      vretênec  -nca m (é) zool., v zvezah: mali vretenec majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; upiravec; veliki vretenec manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; čep ♪
  7.      vretenják  -a m (á) strojn. okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki: vretenjak stružnice ♪
  8.      vretêno  -a s (é) 1. priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja: vrteti vreteno; navijati prejo na vreteno; preslica in vreteno; sukati se kot vreteno hitro, urno / vreteno kolovrata / vreteno preje // priprava, na katero se navija nit, vrv, žica: naviti vrv na vreteno / vodnjak na vreteno 2. strojn. palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela: vreteno stiskalnice, stružnice; vreteno pri avtomobilskem dvigalu / lopatasto, vijačno vreteno // palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za prenašanje vrtilnega gibanja na orodje: brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno ◊ agr. stiskalnica z vretenom; bot. vreteno glavna os socvetja; listno vreteno podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih; etn. lončarsko vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo; fot. navijalno vreteno priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega traku; žel. dvigalka na vreteno ♪
  9.      vrétje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta 2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi ∙ star. opazovati vretje na ulici vrvež 3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje ♦ kem. alkoholno vretje 4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev ♪
  10.      vrèz  vréza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vrezati: odločen, spreten vrez; vrez v ploščo; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez; pren., ekspr. pisateljev vrez v junakovo duševnost 2. kar nastane s takim dejanjem: globok, plitev vrez / število vrezov na palici zarez // okrasek, podoba, vrezana v kaj: občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči ♪
  11.      vrézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vrez: vrezni postopek / vrezna priprava ♪
  12.      vrezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor vrezuje: vrezovalci imen v debla / po poklicu je vrezovalec graver; vrezovalec žigov ♪
  13.      vrezoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vrezovanje: vrezovalna priprava ◊ elektr. vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo ♪
  14.      vrezovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vrezovati: vrezovanje črk, okraskov; vrezovanje v kamen, kovino / vrezovanje navojev ♪
  15.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  16.      vrh  predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
  17.      vrháč  -a m (á) gozd. odžagani del debla pri vrhu: obsekavati, razžagati vrhače; tanek smrekov vrhač ♪
  18.      vrhàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima velik, izrazit vrh: vrhato drevo ♪
  19.      vŕhek  -hka m (ȓ) redko vršiček: vrhki rastlinic ♪
  20.      vrhhléven  -vna -o prid. (ẹ̑) etn. postavljen, zgrajen vrh hleva: vrhhlevni skedenj; vrhhlevna hiša ♪
  21.      vrhkléten  -tna -o prid. (ẹ̑) etn. postavljen, zgrajen vrh kleti: vrhkletna hiša ♪
  22.      vrhnják  -a m (á) 1. obrt. zgornji mlinski kamen: vrhnjak se vrti in podrsava po spodnjaku; sklepati vrhnjak 2. grad. najvišji vzdolžni element v leseni konstrukciji: vrhnjak in sohe ● nar. pokriti kotel za žganjekuho z vrhnjakom s kapo ♪
  23.      vŕhnje  -a s (ȓ) nar. vzhodno smetana: pobrati vrhnje z mleka / debelo vrhnje ♪
  24.      vŕhoma  prisl. (ȓ) star. zvrhano: v skrinji je bilo vrhoma srebrnikov; vrhoma natlačena torba ♪
  25.      vrhovàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat: vrhovato drevo 2. star. zvrhan: vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero vrhováto prisl.: vrhovato poln ♪

   89.848 89.873 89.898 89.923 89.948 89.973 89.998 90.023 90.048 90.073  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA