Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (89.773-89.797)
- vóščenje -a s (ọ́) glagolnik od voščiti, želeti: voščenje novega leta / voščenje sreče ♪
- vóščenje tudi voščênje -a s (ọ́; é) glagolnik od voščiti, mazati: voščenje poda ♪
- voščénka -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
- votánt -a m (ā á) 1. knjiž., redko glasovalec: prvi votant se je izrekel proti predlogu ♦ jur. votanti sodnega senata člani sodnega senata, ki glasujejo 2. rel., um. kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube: votant je ostal neimenovan; votant slike ♪
- vótek -tka m (ọ̑) 1. tekst. nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine: navijati, vnašati votek; bombažni, volneni votek; trganje votka; čolniček z votkom / dvojni votek; polnilni votek ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna / krčenje tkanine po votku, v smeri votka po širini // sistem tako vtkanih niti tkanine: zgoščevati votek; votek in osnova 2. ekspr., navadno s prilastkom kar kaj povezuje v celoto: idejni votek predavanja; votek ustvarjanja, življenja ♪
- vótel -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič
ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
- vótkov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na votek: votkova preja / votkova smer / votkova nit ♪
- vótkoven in votkóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na votek: votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek ♪
- votlák -a m (á) grad. zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami: zidati z votlaki / betonski, silikatni votlak ♪
- votlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ekspr. ki gleda z globoko udrtimi, praznimi očmi: votlogledo bitje ∙ knjiž., ekspr. votlogleda žena smrt ♪
- votloók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ekspr. ki ima globoko udrte, prazne oči: shujšan, votlook bolnik / votlooka lobanja ∙ ekspr. votlook strah neutemeljen, nedoločen ♪
- vótlost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost votlega: votlost kosti, predmeta / ekspr. votlost glasu ♪
- vótum -a m (ọ̑) knjiž. 1. glas (pri glasovanju): oddati svoj votum 2. z glasovanjem izražena odločitev: votum za tega kandidata pomeni zmago stranke ♪
- vóz -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz;
potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
- vóza -e ž (ọ́) zastar. zapor, ječa: dati, spraviti koga v vozo ♪
- vozáč -a m (á) 1. kdor se redno vozi z vlakom, avtobusom na delo, v šolo: v razredu je precej vozačev; delavci, učenci vozači 2. redko voznik (avtomobila): bil je preudaren vozač / poklicni vozač / žarg., šport. na dirki je zmagal naš najboljši vozač ♪
- vozál -a [au̯] m (ȃ) nar. vozel: delati, narediti vozal / v vozal spleteni lasje ♪
- vozálček -čka [u̯č] m (ȃ) nar. dolenjsko vozelček, vozliček: narediti vozalček ♪
- vozár -ja m (á) knjiž. kdor vozi, prevaža s konjsko vprego; voznik, prevoznik: vozar je okomatal konja ♦ voj. vojak, ki vodi in oskrbuje konjsko vprego ♪
- vozárjenje -a s (á) glagolnik od vozariti: z vozarjenjem je precej zaslužil / vozarjenje po mestu / vozarjenje z avtomobilom, vlakom / vozarjenje v šolo ga utruja ♪
- vozárna -e ž (ȃ) knjiž. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: na dvorišču je stala velika vozarna; spraviti voz v vozarno ♪
- vozárstvo -a s (ȃ) nekdaj dejavnost voznikov (s konjsko vprego): preživljal se je z vozarstvom ♪
- vozatáj -a m (ȃ) zastar. voznik, prevoznik: bil je izkušen vozataj ♪
- vózek -zka m (ọ̑) 1. ekspr. manjšalnica od voz: naložiti, riniti vozek 2. igrača, ki predstavlja voz: otrok se je igral z vozkom ♪
- vôzel -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s
psihološkimi vozli 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu ◊
alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije ♪
89.648 89.673 89.698 89.723 89.748 89.773 89.798 89.823 89.848 89.873