Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (89.198-89.222)


  1.      veheméntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike ♪
  2.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  3.      vejáča  -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
  4.      véjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
  5.      véjast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
  6.      vejàt  -áta -o prid. (ȁ ā) vejnat: vejato deblo / vejato rogovje ♪
  7.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪
  8.      véjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada ♪
  9.      vejévje  -a s (ẹ̑) več vej, veje: vejevje se šibi od obilnega sadja; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja ♪
  10.      véjnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje // ki je iz vej: vejnata uta ◊ lingv. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte ♪
  11.      vék 1 -a m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč ♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka ● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno ♪
  12.      vék 2 -a m (ẹ̑) glagolnik od vekati: vek otroka / spet bo v hiši stok in vek ∙ žarg., lov. zajčji vek zajčje večalo ♪
  13.      véka  -e ž (ẹ́) 1. kožna guba, ki pokriva zrklo: odpreti veke; trzniti, utripati z vekami; gledati skozi priprte veke; spodnja, zgornja veka; vnetje veke / senčiti veke s pastelnimi barvami ∙ ekspr. veke so mu postale težke postal je zaspan 2. nar. vzhodnoštajersko manjša, preprosta loputna vrata: veke na svinjakih / veka pri peči ♪
  14.      vékanje  tudi vekánje -a s (ẹ́; ȃ) glagolnik od vekati: ne prenese vekanja; vekanje otrok / vekanje je utihnilo / zajčje vekanje ♪
  15.      vekapebé  -ja m, tudi neskl. (ẹ̑) pog., kratica, v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952 Vsezvezna komunistična partija (boljševikov): zgodovina vekapebeja [VKP(b)] ♪
  16.      vékav  -a -o in vekàv -áva -o prid. (ẹ́; ȁ á) nar. jokav: vekav otrok / govoriti z vekavim glasom ♪
  17.      véko  -a s (ẹ̄) zastar. veka: utripati z veki; trepalnice na veku ♪
  18.      vékomaj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
  19.      vekotrájen  -jna -o prid. (ā) star. večen: vekotrajna snov / vekotrajna načela ♪
  20.      vekovéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) star. večen: vekovečna ljubezen / vekovečna načela / vekovečen sovražnik ♪
  21.      vékoven  in vekóven -vna -o prid. (ẹ̑; ọ̄) zastar. 1. veke dolg, trajajoč: vekoven razvoj živalstva 2. večen: vekovni boj človeštva s smrtjo ♪
  22.      véktor  -ja m (ẹ́) fiz., mat. količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo: množenje, seštevanje vektorjev; vektor hitrosti; usmerjenost, velikost vektorja / komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer; paralelogram vektorjev paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo vektor ◊ geom. ničelni vektor z absolutno vrednostjo nič; radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema; psih. vektor sila, ki povzroča duševno gibanje ♪
  23.      vél  -a [tudi veu̯] m (ẹ̑) zastar. tančica, pajčolan: obraz ji je zakrival gost, črn vel ♪
  24.      vél  in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota ● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti ♪
  25.      velár  -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkonebnik: velari g, h, k ♪

   89.073 89.098 89.123 89.148 89.173 89.198 89.223 89.248 89.273 89.298  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA