Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (88.723-88.747)


  1.      ustáš  -a m (á) pripadnik hrvaške organizacije, ki je aprila 1941 prevzela oblast v Neodvisni državi Hrvatski: ustaši in četniki / hrvaški ustaši ♪
  2.      ustáštvo  -a s (ȃ) delovanje ali gibanje ustašev ♪
  3.      ustàv  -áva m (ȁ á) zastar. ustanova, zavod: bil je gojenec jezuitskega ustava; muzeji in drugi ustavi ♪
  4.      ustáva 1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / republiška, zvezna ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve ♦ jur. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  5.      ustáva 2 -e ž (ȃ) redko ustavitev: začasna ustava prodaje avtomobilov ♪
  6.      ustáven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo ♪
  7.      ustavljáč  -a m (á) 1. kdor koga ali kaj ustavlja: nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah 2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi: namestiti ustavljač; ustavljač koluta / okenski ustavljač; ustavljač za vrata ◊ lov. ustavljač lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi; mont. voziček z ustavljačem z mačkom ♪
  8.      ustávljanje  -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih ♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi ♪
  9.      ustávnopráven  -vna -o prid. (á-ā) nanašajoč se na ustavno pravo: ustavnopravni akti; ustavnopravna teorija / ustavnopravna osnova zakona ♪
  10.      ustávnost  -i ž (á) 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona ♦ jur. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti 2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti ♪
  11.      ustavodájen  -jna -o prid. (á ā) nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave: ustavodajni organ; ustavodajna skupščina ♦ jur. ustavodajna oblast pravica izdati ustavo ♪
  12.      ustavotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) ustavodajen: ustavotvorna skupščina ♪
  13.      ustavovérec  -rca m (ẹ̑) zastar. pristaš ustave ♪
  14.      ustavovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. zvest ustavi: ustavoveren politik; ustavoverna stranka ♪
  15.      ústeca  ústec [tǝc] s mn. (ū) manjšalnica od usta: otrok je radovedno odprl usteca; ušesca in usteca / usteca so ji drgetala od smeha ustnice; rdeča usteca ♪
  16.      ústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na usta: ustna kotička; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni; ustna higiena / ustna voda tekočina za izpiranje ust // ki je izrečen, nenapisan: ustni odgovor, ukaz; ustna anketa, izjava, ponudba; ustno in pisno izražanje; ustno poročilo / ustni izpit izpit, pri katerem so odgovori ustni; ustno računanje računanje na pamet; ustno izročilo ● ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih ◊ lingv. ustni glas; med. ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ústno prisl.: povedati ustno; vse mu bo ustno razložil; elipt. več pa ustno ♪
  17.      ústenje  -a s (ū) ekspr. hvaljenje, bahanje: to je golo ustenje; ne prenese njegovega ustenja in hvalisanja ♪
  18.      ústež  -a m (ȗ) ekspr. kdor se (rad) hvali, baha: temu ustežu nič ne verjame; imajo ga za lažnivca in usteža ♪
  19.      ústje  -a s (ū) 1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje: pripluti do ustja; lijakasto, široko ustje / ustje reke 2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega: ustje cevi, posode, steklenice; ustje dimnika, predora; ustje peči / ustje vulkanskega žrela // začetni del česa podolgovatega sploh: ustje ceste, doline ♦ anat. maternično ustje; teh. škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig ♪
  20.      ústka  ústk s mn. (ú ū) manjšalnica od usta: deklica je odprla ustka / našobiti ustka ustnice ♪
  21.      ústmen  -a -o prid. (ȗ) raba peša usten: ustmeno poročilo / ustmeni in pismeni izpit ústmeno prisl.: odgovorila mu je ustmeno ♪
  22.      ústna  -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč ♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica ♪
  23.      ustnáča  -e ž (á) nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae ♪
  24.      ustnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) bot. ki ima ustno: ustnati cveti ♪
  25.      ústno  -a s (ū) zastar. ustnica: zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje; poljubil jo je na ustna; odšel je z nasmehom na ustnih ♪

   88.598 88.623 88.648 88.673 88.698 88.723 88.748 88.773 88.798 88.823  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA