Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (8.551-8.575) 
- dédiščina -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
- dédiščinski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek; dediščinska pravda, tožba ♪
- dedljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen ♪
- dedljívost -i ž (í) lastnost dedljivega: dedljivost bolezni ♪
- dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
- dedovína -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
- dédovski -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege ♪
- deducíranje -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
- deducírati -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
- dedúkcija -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami ♪
- dedukcíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna ♪
- deduktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati ♪
- deduktivízem -zma m (ȋ) publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem ♪
- deetatizácija -e ž (á) odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija; proces deetatizacije / deetatizacija železnice ♪
- deetatizírati -am nedov. in dov. (ȋ) odpravljati etatizem: deetatizirati gospodarsko upravljanje ♪
- defašizácija -e ž (á) odprava, odpravljanje fašizma: izvesti defašizacijo / defašizacija znanosti ♪
- defašizírati -am dov. in nedov. (ȋ) izvesti defašizacijo ♪
- defekácija -e ž (á) med. iztrebljanje: normalna defekacija ♪
- defektíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko nepopoln, pomanjkljiv: defektivna tvarina ♦ lingv. defektivna beseda beseda, ki je nepopolna glede na oblikoslovni ali besedotvorni vzorec ♪
- defektologíja -e ž (ȋ) veda o vzgoji in izobraževanju defektnih ljudi: študirati defektologijo; strokovnjak za defektologijo ♪
- defektológinja -e ž (ọ̑) strokovnjakinja za defektologijo: učiteljica defektologinja ♪
- defektolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na defektologijo: defektološki oddelek visoke šole ♪
- defektoskopíja -e ž (ȋ) teh. iskanje napak v materialu, zlasti v kovinah, z rentgenskimi žarki ali žarki gama: laboratorij za defektoskopijo; uporaba izotopov v defektoskopiji ♪
- defenzíva -e ž (ȋ) odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba: preiti iz defenzive v ofenzivo; potisniti sovražnikove čete v defenzivo; umakniti se v defenzivo; nogometno moštvo je bilo v defenzivi ♪
- defenzíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na defenzivo, obramben: defenzivni boj; defenzivni položaj / defenzivni način igre ♦ voj. defenzivna bomba ročna bomba, ki se razleti v mnogo šrapnelov defenzívno prisl.: moštvo je igralo defenzivno ♪
8.426 8.451 8.476 8.501 8.526 8.551 8.576 8.601 8.626 8.651 
