Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (84.548-84.572)


  1.      sozvánjanje  -a s (ā) knjiž., ekspr. ujemanje, skladanje: popolno sozvanjanje z naravo ♪
  2.      sòzvenênje  -a s (ȍ-é) 1. istočasno zvenenje: sozvenenje strun ♦ muz. sozvenenje treh ali več tonov pri akordu 2. knjiž., ekspr. čustveno odzivanje: to je vzbudilo v njem bolestno sozvenenje ● knjiž. sozvenenje z dobo ujemanje, skladnost ♪
  3.      sozvézdje  -a s (ẹ̑) knjiž. skupina zvezd: svetla sozvezdja na nebu ♪
  4.      sòzvóčen  -čna -o prid. (ȍ-ọ̄ ȍ-ọ̑) knjiž. glasovno ubran, skladen: sozvočno petje ♪
  5.      sòzvóčje  -a s (ȍ-ọ̑) 1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi // ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z okolico 2. muz. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: blagoglasno, nenavadno sozvočje ♪
  6.      sòzvók  -a m (ȍ-ọ̑) knjiž. ubrani, skladni glasovi, zvoki: sozvoki koračnice na cesti ♦ muz. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord ♪
  7.      sožálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sožalje: sožalna brzojavka; sožalno pismo / sožalni obisk / sožalni obrazi sočutni ♪
  8.      sožálje  -a s (ȃ) izraz sočutja komu ob smrti njemu bližnjega človeka: pokojnikovi družini so izrekli sožalje; izrazil mu je globoko, iskreno sožalje / knjiž. vzbudilo se mu je resnično sožalje sočutje / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje; v osmrtnicah: prosimo tihega sožalja; zahvaljujemo se za izraze sožalja ♪
  9.      spáček  -čka m (ȃ) 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov: roditi spačka; spaček brez rok; zaradi atomskega sevanja je tam veliko spačkov / svinja je skotila spačke; pren., publ. to gibanje je bilo že ob svojem rojstvu spaček ∙ spački na portalih pošasti, spake 2. pog. tip manjšega francoskega osebnega avtomobila znamke Citroën: pripeljati se s spačkom; proizvodnja spačkov in amijev ♪
  10.      spáčenec  -nca m (ȃ) knjiž. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček: roditi spačenca ∙ knjiž. nravni spačenec pokvarjenec, izprijenec ♪
  11.      spáčenka  -e ž (ȃ) lingv. prevzeta beseda, neusklajena z normo knjižnega jezika; popačenka: opustiti nepotrebne tujke in spačenke ♪
  12.      spáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost spačenega: spačenost obraza / izogibal se je ljudi zaradi svoje spačenosti; telesna spačenost / ekspr. moralna spačenost pokvarjenost, izprijenost ♪
  13.      spàh  spáha m (ȁ á) mesto, kjer so leseni deli, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni, povezani: premazati, zadelati spahe; med spahi se nabira umazanija; spahi okenskih okvirov; spahi med deskami, dogami // v prislovni rabi, v zvezi na spah izraža, da je kaj sestavljeno, povezano na tak način: polagati, stakniti deske na spah / prirezati letve na spah ◊ les. čelni, pravokotni, topi spah; spah na utor in pero ♪
  14.      spahovánje 1 -a s (ȃ) glagolnik od spahovati: spahovanje desk ♪
  15.      spahovánje 2 -a s (ȃ) glagolnik od spahovati se: spahovanje in kolcanje / spahovanje po kislem ♪
  16.      spajálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na spajanje: spajalno orodje; spajalno sredstvo / knjiž. spajalna pasta spajkalna pasta ♪
  17.      spajálo  -a s (á) knjiž. spajkalo: segrevati spajalo na gorilniku ♪
  18.      spájanje  -a s (ā) glagolnik od spajati: spajanje kovinskih, lesenih delov; spajanje vesoljske ladje z raketo; priprava za spajanje / spajanje podjetij / spajanje romantike s klasiko; spajanje novih spoznanj s starimi / spajanje ogljika in vodika; spajanje molekul v makromolekule; spajanje snovi s kisikom / spajanje s kovičenjem, varjenjem ◊ agr. spajanje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič ♪
  19.      spájka  -e ž (ȃ) teh. zlitina za spajanje kovinskih delov: zaliti s spajko; plast spajke na stiku / kleparska spajka; mehka z nizkim, trda spajka z visokim tališčem ♪
  20.      spajkálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za spajkanje: spajkalna pasta; spajkalna priprava; spajkalno sredstvo / spajkalni gorilnik priprava, v kateri zgoreva plin pod pritiskom, pomešan s kisikom iz zraka ♪
  21.      spajkálo  -a s (á) teh. orodje za spajkanje: spajkati s spajkalom / električno spajkalo ♪
  22.      spájkanje  -a s (ȃ) glagolnik od spajkati: spajkanje cevi; spajkanje in varjenje / mehko, trdo spajkanje; gorilnik za spajkanje priprava, v kateri zgoreva plin pod pritiskom, pomešan s kisikom iz zraka ♪
  23.      spàk  spáka m (ȁ á) 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš; pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka 3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti 4. ekspr., v medmetni rabi izraža a) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi; glej ga spaka, zdaj je pa še slabše b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak; ti spak ti ● zebe me kot spak(a) zelo ♪
  24.      spáka  -e ž (ā) 1. spačene, nenaravne poteze obraza: kaj pomeni ta spaka / delati spake / prijazen nasmeh se je umaknil strašni spaki; ustnice je potegnil v režečo spako; spaka začudenja na obrazu izraz // ekspr. spačen, nenaraven obraz: pogled na njegovo spako se ji upira 2. spačena, nenaravna prikazen: od vseh strani so se ji režale spake; zagledal je čudne spake; režiser je spremenil ljudi v odurne spake; iz lesa izrezljana spaka / ekspr. s tako spako ni mogoče živeti / kot psovka: poberi se, spaka; ti spaka ti; spaka peklenska 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: ta spaka hoče vse vedeti; staro hišo so porušili in sezidali tole spako; to ni avtomobil, to je spaka 4. redko spaček: roditi spako; tele je bilo spaka z dvema glavama 5. nav. ekspr. izmaličena, spačena podoba česa: slovensko ime so spremenili v grdo spako; jezikovne, slogovne spake / človeška plemenitost se je spremenila v spako / duševna, moralna spaka ● otroci so mu kazali spake so se mu spakovali; redko natakniti si spako na obraz masko, krinko; ekspr. masker mu je tako spremenil spako, da ga ni nihče spoznal obraz; star. žejen je kot spaka zelo ♪
  25.      spákast  -a -o prid. (ā) ekspr. podoben spaki: spakast obraz / vse stvari so bile čudne, spakaste / kot psovka izgini, spaka spakasta ♪

   84.423 84.448 84.473 84.498 84.523 84.548 84.573 84.598 84.623 84.648  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA