Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (83.998-84.022)


  1.      služáben  -bna -o prid. (á ā) zastar. služabniški: služabne sobe / služabni ljudje služabniki ♪
  2.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  3.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  4.      slúžbenost  -i ž (ȗ) službeno vedenje, ravnanje: odbija ga njegova službenost / ekspr. ženska pri okencu je bila poosebljena službenost ♪
  5.      službodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. delodajalec: zaradi spora je zapustil službodajalca; odnosi med službodajalci in delavci ♪
  6.      službovánje  -a s (ȃ) glagolnik od službovati: končati, začeti službovanje; vrnil se je v kraj svojega prvega službovanja; v vseh letih službovanja ni bil bolan ∙ zastar. prejšnje službovanje prejšnja služba ♪
  7.      slúžen  -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno ◊ jur. služno zemljišče služeče zemljišče ♪
  8.      slúženje  -a s (ú) glagolnik od služiti: nezakonito služenje in bogatenje / služenje narodnim koristim / med služenjem vojaškega roka je opravil vozniški izpit ♪
  9.      slúžnost  -i ž (ú) 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju ♪
  10.      slúžnosten  -tna -o prid. (ú) nanašajoč se na služnost: služnostni upravičenec, zavezanec / služnostna pot / služnostna pravica ♪
  11.      smálta  -e ž (ȃ) kem. s kobaltovim oksidom modro obarvano, v prah zmleto kalijevo steklo za barvanje emajla, stekla ♪
  12.      smarágden  -dna -o prid. (ȃ) 1. ki je iz smaragdov, s smaragdi: smaragdni prstan; smaragdna zapestnica 2. po barvi podoben smaragdu: smaragdno nebo / smaragdna barva smarágdno prisl.: smaragdno zeleno morje ♪
  13.      smash  -a [smêš] m (ȇ) šport., pri igrah z žogo močen udarec od zgoraj navzdol, da zleti žoga na polje nasprotnega igralca ♪
  14.      smedêrevka  -e ž (ē) agr. trta z velikimi belimi grozdi, ki se goji zlasti v okolici Smedereva: gojiti smederevko // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: steklenica smederevke ♪
  15.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  16.      sméhec  -hca m (ẹ̑) otr. smeh: iz hiše se je slišal otroški smehec; malo smehca, malo jokca ♪
  17.      smehljáj  -a m (ȃ) manj poudarjen izraz na obrazu, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, srečo: občudoval je njen smehljaj; nagajiv, otožen, prijazen smehljaj / odgovoriti, pogledati s smehljajem; pozdravil je z vljudnim smehljajem / ekspr.: materin obraz je preletel nežen smehljaj; hudomušen smehljaj jim je zaigral okrog ustnic, na obrazih, v očeh; pren., pesn. smehljaj cveta ♪
  18.      smehljájček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od smehljaj: s prijaznim smehljajčkom mu je odgovorila na vprašanje ♪
  19.      smehljánje  -a s (ȃ) glagolnik od smehljati se: bližal se jim je s prijaznim smehljanjem; posmehljivo smehljanje ♪
  20.      smehljàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž., ekspr. ki se (rad) smehlja: smehljava dekleta / smehljav obraz ♪
  21.      sméhoma  prisl. (ẹ̑) knjiž. smeje se, smejoč se: odgovoril mu je smehoma; zavrnila ga je napol smehoma, napol nejevoljno ♪
  22.      smejálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na smejanje: v kotu ustnic so se ji nabirale smejalne gubice / smejalne mišice ∙ poljud. smejalni plin plin, ki se uporablja kot narkotik, strok. dušikov oksid ♪
  23.      smejánje  -a s (ȃ) glagolnik od smejati se: ni ji bilo do smejanja / slišati je bilo glasno smejanje ♪
  24.      smejàv  -áva -o prid. (ȁ á) nav. ekspr. ki se (rad) smeje: smejavi gostje, otroci; biti smejav / gledati s smejavimi očmi ♪
  25.      smejávka  -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki se (rada) smeje: je velika smejavka ♪

   83.873 83.898 83.923 83.948 83.973 83.998 84.023 84.048 84.073 84.098  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA