Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (82.948-82.972)


  1.      sámotolážba  -e ž (ȃ-ȃ) knjiž. tolažba samega sebe: njene besede niso bile le samotolažba, temveč popolna vdanost ♪
  2.      samotŕžen  -žna -o prid. (r̄) zastar. monopolen: velike delniške družbe so imele takrat samotržno pravico ♪
  3.      sámoučênje  -a s (ȃ-é) zastar. pridobivanje (strokovnega) znanja brez šol: opisal je trnovo pot svojega samoučenja ♪
  4.      sámougódje  -a s (ȃ-ọ̑) zastar. samozadovoljnost, samovšečnost: samougodje zaradi uspehov ♪
  5.      samoúk  -a m (ȗ) kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol: kot zidar je bil samouk / razstava slikarjev samoukov ♪
  6.      samoúk  -a -o prid. (ȗ ū) ki si pridobi (strokovno) znanje brez šol: izdelki samoukih vaških slikarjev ♪
  7.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
  8.      sámoumévnost  -i ž (ȃ-ẹ́) značilnost samoumevnega: niso bili prepričani o samoumevnosti njegovih izhodišč // knjiž. kar je razumljivo, umevno sámo po sebi: tako načelo je bilo takrat samoumevnost; svobodo zahtevajo ti narodi kot samoumevnost / darilo je sprejela z mirno samoumevnostjo ♪
  9.      sámoupráva  -e ž (ȃ-ȃ) 1. samostojno upravljanje določenega ozemlja v okviru države: imeti, izgubiti samoupravo / mestna samouprava // knjiž. neodvisnost, samostojnost: samouprava narodov glede jezika, šol 2. samoupravljanje: naša družbena ureditev sloni na samoupravi; občanova pravica do samouprave / samouprava delovnih organizacij ♪
  10.      sámoupráven  -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
  11.      sámoupravljálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) knjiž. samoupraven, samoupravljavski: uveljavljanje samoupravljalnih funkcij / samoupravljalni sistem / samoupravljalna družba ♪
  12.      sámouprávljanje  -a s (ȃ-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ / samoupravljanje učencev ♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma ♪
  13.      sámoupravljávec  -vca m (ȃ-ȃ) kdor kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odloča pri upravljanju skupnih zadev: dolžnosti in pravice samoupravljavcev / zbor samoupravljavcev ♪
  14.      sámouprávnost  -i ž (ȃ-á) lastnost, značilnost samoupravnega: samoupravnost občine / samoupravnost kolektiva, gospodarske organizacije / bistvo krajevnih skupnosti je v njihovi samoupravnosti / gospodarska samoupravnost ♪
  15.      samoúštvo  -a s (ȗ) knjiž. pridobivanje (strokovnega) znanja brez šol: na svoje samouštvo je bila vedno ponosna / obrtno samouštvo; samouštvo ljudske umetnosti ♪
  16.      sámoutrjevánje  -a s (ȃ-ȃ) knjiž. utrjevanje samega sebe: samoutrjevanje in samoobvladovanje ♪
  17.      sámouveljávljanje  -a s (ȃ-á) uveljavljanje samega sebe: gre za njegovo samouveljavljanje pred ljudmi; želja po samouveljavljanju / družbeno samouveljavljanje; samouveljavljanje malega naroda ♪
  18.      sámouvérjenost  -i ž (ȃ-ẹ̑) publ. dejstvo, da je kdo prepričan, da misli, ravna prav: samouverjenost in samozadovoljstvo ♪
  19.      samovánje  -a s (ȃ) star. samevanje: bati se samovanja ∙ zastar. to je bila vesela stran samovanja samskega življenja ♪
  20.      samovár  -a in -ja m (ȃ) zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru ♪
  21.      samováren  -rna -o (ȃ) pridevnik od samovar: samovarna pipica ♪
  22.      sámovarovánje  in sámovárovanje -a s (ȃ-ȃ; ȃ-á) alp. zavarovanje samega sebe pri plezanju: samovarovanje s cepinom; zabil je klin za samovarovanje ♪
  23.      sámovláda  -e ž (ȃ-ȃ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina; samodrštvo: boriti se proti samovladi / samovlada vladarja 2. knjiž. vodilen, gospodujoč položaj: njihova želja po samovladi na Jadranu / s tem je bilo konec gospodarske samovlade ∙ zastar. narod si prizadeva za samovlado za samostojnost ♪
  24.      sámovládanje  -a s (ȃ-ā) star. samoobvladanje: svet jo je naučil samovladanja in samovzgoje ♪
  25.      sámovladár  -ja m (ȃ-á) knjiž. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec: volja samovladarja je bila takrat zakon ♪

   82.823 82.848 82.873 82.898 82.923 82.948 82.973 82.998 83.023 83.048  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA