Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (751-775)



  1.      instalirati  ipd. gl. inštalirati ipd.
  2.      instánca  -e ž () 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj
  3.      instánčen  -čna -o prid. () nanašajoč se na instanco: poslati prošnjo po redni instančni poti / instančni postopek; instančno sodišče
  4.      instánt  prid. neskl. () gastr. pripravljen, narejen brez (dolgega) kuhanja: instant kava, polenta; te jedi so instant
  5.      instínkt  -a m () 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt
  6.      instinktíven  -vna -o prid. () nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa; ta gib je pri njem že instinktiven; z instinktivno kretnjo si je popravila lase; instinktivna reakcija; instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralec instinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala
  7.      institúcija  tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija
  8.      institucionálen  tudi inštitucionálen -lna -o prid. () nanašajoč se na institucijo: institucionalna ureditev družbe / institucionalna rešitev vprašanja; institucionalne sile, spremembe / institucionalno družbeno samoupravljanje institucionálno tudi inštitucionálno prisl.: institucionalno določiti, predpisati
  9.      institucionalizírati  -am tudi inštitucionalizírati -am dov. in nedov. () publ. dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko: takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati delavsko upravljanje institucionalizíran tudi inštitucionalizíran -a -o: institucionalizirana skupnost; institucionalizirana merila
  10.      institút  -a m () jur. skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova: pravne posledice instituta / pravni institut
  11.      institut  zavod, ustanova ipd. gl. inštitut ipd.
  12.      instruíranje  in inštruíranje -a s () glagolnik od instruirati, dajati navodila: instruiranje popisovalcev
  13.      instruírati  -am dov. in nedov. () jur. opremiti s prilogami in podatki: instruirati prošnjo, spis
  14.      instruírati  -am in inštruírati -am nedov. in dov. () dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati: instruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev
  15.      instruirati  poučevati izven šole ipd. gl. inštruirati ipd.
  16.      instrúkcija  in inštrúkcija -e ž (ú) nav. mn. navodilo, napotek (za delo, dejavnost): dati, dobiti, prejeti instrukcije; zahtevali so pismene instrukcije; instrukcija za poslovanje / aparatu so priložene podrobne instrukcije ♦ elektr. instrukcije za (elektronski) računalnik
  17.      instrukcíjski  tudi instrúkcijski in inštrukcíjski tudi inštrúkcijski -a -o prid. (; ú) nanašajoč se na instrukcijo: instrukcijsko delo / instrukcijski prostor
  18.      instruktáža  tudi inštruktáža -e ž () publ. dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje: opravljati instruktažo; tehniška instruktaža delavcev; instruktaža za popisovalce
  19.      instruktíven  tudi inštruktíven -vna -o prid. () knjiž. poučen, pojasnjevalen: imeti zelo instruktiven referat; instruktivna kritika, povest, primerjava / v svoji razlagi je bil zelo instruktiven ♦ jur. instruktivno navodilo neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa
  20.      instrúktor  in inštrúktor -ja m (ú) 1. navadno s prilastkom kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost): finančni, tehnični instruktor 2. šport. nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo: instruktor letenja, padalstva; instruktor za odbojko ◊ voj. vojaški instruktor oficir strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade
  21.      instrúktorica  in inštrúktorica -e ž (ú) ženska oblika od instruktor
  22.      instrúktorski  in inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na instruktorje: instruktorske obveznosti / instruktorska skupina
  23.      instrumènt  -ênta m ( é) publ. v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave, zlasti v mednarodnih odnosih; listina: izmenjati ratifikacijske instrumente sporazuma
  24.      instrumènt  in inštrumènt -ênta m ( é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavnikielektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti
  25.      instrumentácija  tudi inštrumentácija -e ž (á) 1. glagolnik od instrumentirati: bogata, izvirna, uspela instrumentacija; instrumentacija klavirske skladbe / uvod v instrumentacijo / študij instrumentacije 2. redko celota instrumentov za določeno delo, opravilo; instrumentarij: pregledati instrumentacijo

   626 651 676 701 726 751 776 801 826 851  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA