Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (5.276-5.300)



  1.      belemnít  -a m () pal. izumrli glavonožec, ohranjen kot okamnina: amoniti in belemniti
  2.      beléti  -ím nedov., béli (ẹ́ í) postajati bel, svetel: lasje mu že belijo; oblaki so beleli in naznanjali zarjo // pesn. belo se odražati, bleščati se: sneg je belel v soncu
  3.      beletríja  -e ž () knjiž. umetniška literatura, leposlovje: pisati beletrijo; mladinska beletrija; moderna beletrija
  4.      beletríst  -a m () pisec beletrističnih del, leposlovec: domači beletristi; moderna smer beletristov
  5.      beletrístičen  -čna -o (í) pridevnik od beletristika, leposloven: beletristični spisi; beletristična knjiga; beletristično delo
  6.      beletrístika  -e ž (í) umetniška literatura, leposlovje: izdajati beletristiko / poljudna beletristika
  7.      beléžiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zapisovati: časnikar beleži izjave; beležiti si podatke / aparati natančno beležijo hitrost / pisar. se priporočamo in beležimo z odličnim spoštovanjem 2. publ. ugotavljati, opažati: v zadnjem času beležimo odločno tendenco k sprostitvi trga / naši plavalci beležijo letos lepe uspehe imajo, dosegajo
  8.      beléžnica  -e ž (ẹ̑) zvezek za zapiske, navadno manjši: vzeti beležnico iz žepa; zapisati naslov v beležnico; beležnica s popotnimi vtisi
  9.      beléžnik  -a m (ẹ̑) zastar. 1. notar: napisali so ženitovanjsko pismo pri beležniku 2. beležnica: beležnik z naslovi
  10.      bélgijec  -jca m (ẹ́) pog. belgijski konj: plemenski belgijec
  11.      bélgijski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Belgijce ali Belgijo: stavka belgijskih delavcev / pištola belgijskega tipa / zaprt je bil v belgijski kasarni v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zaporivet. belgijski konj konj belgijske pasme; belgijska pasma pasma težkega voznega konja rjave ali kostanjeve barve
  12.      belíca  -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek 1. belkasta žival: kokoš belica 2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica; pesn. pšenica belica 3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho ◊ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica
  13.      belìč  -íča m ( í) nekdaj novec majhne vrednosti: odštel je pest svetlih beličev // ekspr. denar sploh: saj tako nimaš beliča, da bi dal za vino; sedel je v krčmi, dokler je čutil belič v žepu ∙ star. biti brez bora in beliča popolnoma brez denarjanum. svetel, srebrn srednjeveški novec
  14.      belíčar  -ja m () rib. ribič, ki lovi belice
  15.      belíčen  -čna -o prid. ( ) biol. ki mu primanjkuje pigmenta: bela podlasica je belična sorodnica dihurja
  16.      belíčnica  -e ž () biol. albinka
  17.      belíčnik  -a m () 1. biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin: beličniki so občutljivi za sončne žarke; med raki najdemo tudi beličnike 2. agr. belkasto poletno jabolko: obirati beličnike / nasad beličnikov
  18.      belíčnost  -i ž () biol. pomanjkanje pigmenta pri pripadnikih sicer obarvane vrste; albinizem: delna, popolna beličnost
  19.      belíkati se  -am se nedov. () ekspr. belo odsevati, bleščati se: hiše se belikajo izza drevja
  20.      belílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na belilo: soboslikarji uporabljajo različna belilna sredstva / belilni postopek v tekstilni tovarni; belilni stroj
  21.      belílnica  -e ž () tovarniški obrat za beljenje (tkanin): tovarna gradi novo belilnico / belilnice in barvarne
  22.      belílnik  -a m () obrt. čopič za beljenje z beležem
  23.      belílo  -a s (í) 1. belo barvilo: prekriti z belilom ♦ kem. cinkovo belilo iz cinka pridobljen bel prah za oljnato belo barvo 2. sredstvo, ki naredi kaj bolj belo ali razbarva: beliti perilo z belilom / uporabljati belilo za lase; proizvodnja belil
  24.      belín  -a m () 1. dnevni metulj z belimi krili: nad njivo leti belin ♦ zool. glogov, kapusov belin 2. redko albin
  25.      belína  -e ž (í) 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirjuagr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju

   5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA