Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
I (2.626-2.650) 
- izrezováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja // z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij 2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke ♪
- izrígati -am dov. (ȋ) nav. slabš. izmetati iz želodca; izbruhati: izrigati jed, pijačo ∙ nizko izrigal je nekaj nerazločnega krčevito rekel, povedal; prim. zrigati se ♪
- izríniti -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
- izrínjenec -nca m (ȋ) ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence ♪
- izrínjenost -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
- izrís -a m (ȋ) glagolnik od izrisati: izris skice // kar je izrisano, prerisano: načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih ♪
- izrísati -ríšem dov. (ȋ) 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati ♪
- izrisávati -am nedov. (ȃ) izrisovati: režiser si je izrisaval sceno sam ♪
- izrisováti -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta ♪
- izríti -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti ♪
- izrívanje -a s (í) glagolnik od izrivati: izrivanje zemlje iz rova / izrivanje domačega jezika iz šol; boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe ♪
- izrívati -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
- izrobántiti se -im se dov. (á ȃ) ekspr. z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo: človeku dobro dene, če se izrobanti ♪
- izróbkati -am dov. (ọ̑) odstraniti zrna s storža: izrobkati koruzo ♪
- izróbljen -a -o prid. (ọ̑) bot., v zvezi izrobljeni list list z zarezo na vrhu listne ploskve ♪
- izróčati -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
- izročênec -nca m (é) jur. oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni ♪
- izročênost -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi ♪
- izročeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj izroča, izroči: izročevalec posestva ♪
- izročeválka -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od izročevalec: izročevalka premoženja ♪
- izročeváti -újem nedov. (á ȗ) izročati: izročevati pisma / izročevati posestvo ♪
- izročílen -lna -o prid. (ȋ) jur. s katerim se kaj izroči: izročilna listina, pogodba; izročilno pismo / izročilni rok izročitveni rok ● knjiž., redko stare izročilne zgodbe zgodbe iz ljudskega izročila ♪
- izročílnica -e ž (ȋ) adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica ♪
- izročílo -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo // ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu ♪
- izročítelj -a m (ȋ) kdor kaj izroči: izročitelj pošiljke ♪
2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 
