Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

I (10.276-10.300)


  1.      določeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati: predpisi tako določujejo / določevati pravice / določevati želodčno kislino določujóč -a -e: določujoči znaki ♪
  2.      določílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se določa: to so določilni elementi razlage ♦ lingv. določilni stavčni člen; osnovna in določilna beseda zloženke ♪
  3.      določílnica  -e ž (ȋ) lingv. določilna beseda ♪
  4.      določílo  -a s (í) kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno; ta določila bomo morali temeljito spremeniti; podrobna določila; ustavna določila; določila statuta; določila o družbenoekonomskih odnosih ♦ lingv. povedkovo določilo; prislovno določilo ♪
  5.      določítelj  -a m (ȋ) kdor kaj določi ♪
  6.      določítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od določiti: a) potrebne so podrobne določitve; kriteriji za določitev zaslužka / določitev datuma b) časovna določitev umetnostnega spomenika ♪
  7.      določíti  in dolóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta ◊ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu dolóčen -a -o 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega ♪
  8.      določítven  -a -o (ȋ) pridevnik od določitev: določitveno vprašanje ♪
  9.      določljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da določiti: določljiv pomen; čas in prostor sta določljiva; stvar je težko določljiva; izrazno, zgodovinsko določljiv; matematično določljivi pojavi ♪
  10.      določljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost določljivega: določljivost pojava ♪
  11.      dolomít  -a m (ȋ) apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina: Alpe so iz apnenca in dolomita ♦ petr. kalcijev magnezijev karbonat ♪
  12.      dolomíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolomit: dolomitni pesek; dolomitne čeri / dolomitni lapor ♪
  13.      dolomitizácija  -e ž (á) petr. nadomeščanje prvotnih kamnin z dolomitom: dolomitizacija apnenca ♪
  14.      dolomítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolomit: dolomitske kamnine / sivi, razčlenjeni dolomitski vrhovi ♪
  15.      doložíti  -ím dov., dolóžil (ȋ í) dati, položiti zraven: doložiti drva v peč; k svojim vrečam je doložil še naše; doloži na ogenj, da ne ugasne ♪
  16.      dolžína  -e [u̯ž] ž (í) 1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena; reka je po vsej dolžini plovna; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom 2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora; spreminjanje dolžine dneva in noči 3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost ◊ avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; lingv. dolžina samoglasnika; mat. dolžina razdalja med dvema točkama ♪
  17.      dolžínski  -a -o [u̯ž] prid. (ȋ) nanašajoč se na dolžino: sukanje okrog dolžinske osi / dolžinsko raztezanje po dolžini ♦ geogr. dolžinska stopinja enota za merjenje zemljepisne dolžine; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama ♪
  18.      dolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od dolžiti: dolžitev nepoštenosti ga je hudo prizadela ♪
  19.      dolžíti  -ím [u̯ž] nedov., dólži (ȋ í) delati, imeti koga za krivega česa: dolžili so ga tatvine; dolžil me je, da sem mu pokvaril sina; po krivem ga dolži dolžíti se star. zadolževati se: obljubi mi, da se ne boš pri nikomer dolžil ♪
  20.      dolžníca  -e [u̯ž] ž (í) ženska oblika od dolžnik: dolžnice bomo morali pismeno opominjati za naročnino / hvaležna sem vam in bom vedno vaša dolžnica ♪
  21.      dolžník  -a [u̯ž] m (í) kdor ima dolg, navadno denarni: terjati dolžnike; upniki in dolžniki; knjiga dolžnikov / za to dobroto ostanem tvoj dolžnik; čutil se je dolžnika pred dekletom ♦ jur. glavni dolžnik za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam; hipotečni dolžnik čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev ♪
  22.      dolžníški  -a -o [u̯ž] prid. (ȋ) nanašajoč se na dolžnike: vpisati v dolžniško knjigo; izpolniti dolžniško obveznost ♦ jur. dolžniško razmerje obveznostno razmerje dolžnika do upnika ♪
  23.      domáčica  -e ž (ȃ) zastar. gospodarjeva žena; gospodinja: sprejela jih je domačica s hčerkama ♪
  24.      domačíca  -e ž (í) star. domačinka: ni vedel, ali je lepo dekle tujka ali domačica ♪
  25.      domačíja  -e ž (ȋ) 1. hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem: njegova domačija leži na sončni rebri; oče mu je zapustil domačijo brez dolga / prevzel je domačijo postal njen gospodar // star. domača hiša, dom: hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna 2. vznes. domovina: vrnili so se v domačijo; svobodna domačija ♪

   10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA