Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ho (8.318-8.342)


  1.      šív  -a m (ȋ) 1. mesto, kjer so sešiti deli združeni: vzorec je na šivu prekinjen / razparati po šivu // nit, ki združuje sešite dele blaga, usnja: šivi preozke obleke pokajo, popuščajo, se trgajo; šiv je trden // med. nit, ki se uporablja za šivanje telesnih tkiv: svileni šivi / s šestimi šivi so mu zašili rano / po operaciji pobrati šive 2. (s šivalnim strojem) narejena vrsta sledečih si vbodov: ta šiv je enakomeren; hrbtni, ramenski šiv; (vidni) šiv na robu ovratnika / krpala je s kratkimi šivi vbodi 3. navadno s prilastkom mesto, kjer se v črti stikajo, spajajo deli česa: na škatli so vidni šivi, kjer je zlepljena / ekspr. v pravljici so opazni šivi med posameznimi zgodbami neizdelani prehodi // med. mesto, kjer se v cikcakasti črti stikata lobanjski kosti: čelni šiv; zatilnični šiv ◊ bot. šiv mesto, kjer se zraščajo robovi plodnih listov; min. dvojčični šiv ravnina, v kateri se dva kristala med seboj zraščata; obrt. okrasni šiv ♪
  2.      šivánka  -e ž (ȃ) podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za šivanje: potegniti, zabosti šivanko; konica, uho šivanke; šivanke in bucike / vdeti nit v šivanko v uho šivanke; blazinica za šivanke ∙ šalj. poprijeti se šivanke postati krojač; ekspr. iskati šivanko v senu početi kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno; ekspr. sedeti (kakor) na šivankah biti zelo nestrpen, nemiren; ekspr. preživljati se s šivanko šivanjem; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišali šivanko pasti zelo velika; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno ♪
  3.      šivánkin  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na šivanko: šivankina konica; šivankino uho / šivankin vbod ∙ ekspr. iti skozi šivankino uho napraviti kaj težko uresničljivega ♪
  4.      šívati  -am nedov., tudi šivájte; šívala in šivála (í) 1. z uporabo šivanke in niti združevati dele blaga, usnja: šivati s črno, svileno nitjo; šivati v ravni črti / ročno, strojno šivati // med. z uporabo posebne šivanke in niti združevati dele telesnega tkiva: šivati rano; šivati raztrgano ustnico; šivati žile ob srcu / ponesrečenca so morali šivati 2. s šivanjem izdelovati: šivati bluzo, gumbnico; iz kozje kože šiva torbice; dala si je šivati obleko / šivati gumbe s šivanjem pritrjevati // ukvarjati se, navadno poklicno, s šivanjem: že petnajst let šiva / hodi šivat na dom ● ekspr. dež še šiva enakomerno, gosto pada; star. v križu ga šiva zbada, boli šiváje star.: poslušala ga je, vztrajno šivaje pri oknu šívan -a -o: šivani robovi; šivane čipke ♦ obrt. šivana obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen s šivanjem ♪
  5.      škakljáti  -ám nedov. (á ȃ) zastar. ščegetati, žgečkati: škakljati koga pod pazduho ♪
  6.      škalír  -ja m (ȋ) nar. zahodno voz z ravno nakladalno ploskvijo; dira: voziti s škalirjem ♪
  7.      škámelj  -mlja m (á) nar. vzhodno stol (za klanje, odiranje prašiča): dati, položiti prašiča na škamelj ♪
  8.      škárjast  -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben odprtim škarjam: škarjast rep lastovke / škarjasta oblika ◊ alp. škarjasto varovanje varovanje z vrvema levo in desno od vodečega plezalca; elektr. škarjasti odjemnik tokovni odjemnik iz paličja na električnem vozilu za odvzemanje toka iz kontaktnega vodnika; pantograf; med. škarjasta hoja hoja, pri kateri se postavlja noga pred drugo nogo tako, da jo križa; teh. škarjasti eskalator eskalator za prevoz navzgor in navzdol; škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig; vet. škarjasti ugriz ugriz škarjastega zobovja; škarjasto zobovje zobovje, pri katerem segajo zgornji sekalci čez spodnje ♪
  9.      škárje  -rij ž mn. (ȃ) 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje // teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo / dobiti koga z nogami v škarje // navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša ● ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V ◊ agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo ♪
  10.      škárjica  -e ž (ȃ) nar. strigalica: pazi, da ti škarjica ne zleze v uho ♪
  11.      škátlati  -am nedov. (ȃ) knjiž., slabš. postavljati, razvrščati v določene skupine ne glede na naravno celoto, različnost: čemu bi svet nenehoma rezali, sortirali, škatlali ♪
  12.      škávna  -e ž (ȃ) nar. zahodno naravna skalna vdolbina, v kateri se nabira voda: piti vodo iz škavne ♪
  13.      škíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. nepravilno obračati zrklo glede na smer gledanja: otrok škili / škili na eno oko, na obe očesi; škiliti navznoter, navzven 2. ekspr. od strani, skrivoma gledati: medtem ko je govoril, je škilil k vratom; škiliti pod krila / škiliti z enim očesom na desnega soseda / postrani, od strani škiliti na koga // skrivoma, pritajeno gledati sploh: škiliti izza trepalnic; škiliti za kom skozi prste / škiliti skozi okno // tako gledati kaj z željo pridobiti si: ves čas škili na meso; poželjivo škiliti / začel je škiliti za dekleti 3. ekspr., s predlogom skrivaj si želeti, prizadevati a) pridobiti kaj, polastiti se česa: že dolgo škilijo na naš gozd / zmeraj škili, kako bi koga opeharil b) priti kam: sovražnik spet škili čez mejo; eni škilijo v zakon, drugi iz njega škilèč -éča -e: škileč človek; škileč na soseda, je s strahom odgovoril ♪
  14.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  15.      škodljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost škodljivega: škodljivost alkohola, nikotina za zdravje / škodljivost in koristnost posameznih rastlin in živali / družbena škodljivost takih ukrepov ♪
  16.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  17.      škòf  škófa tudi škôfa m, im. mn. škófi tudi škôfi in škófje tudi škôfje (ȍ ọ́, ó) predstojnik škofije: škof birma, posvečuje duhovnike; postati škof / katoliški škof; redni škof ♦ rel. naslovni škof brez škofije, le po naslovu; pomožni škof ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice ♪
  18.      škofíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na škofijo: škofijski sedež; škofijski urad / škofijsko posvetovanje / škofijski duhovniki duhovniki, podrejeni škofu ♪
  19.      škólnik  -a m (ọ̑) nar. vzhodno učitelj: v razred je stopil novi školnik // organist: školnik je orglal ♪
  20.      škòp  škôpa in škópa m (ȍ ó, ọ́) nar. škopnik: pripravljati škop za novo slamnato streho / rženi škop ♪
  21.      škópnik  -a m (ọ̑) 1. snop urejene slame za pokrivanje streh: delati, pripraviti škopnike / prekriti streho s škopniki / za ležišče je imel škopnik slame 2. etn., po ljudskem verovanju šopu goreče slame, goreči ptici podobno bitje, ki leta ponoči: škopnik naznanja nesrečo; videti škopnika ♪
  22.      škôrec  -rca m (ó) ptica selivka temne barve s svetlimi pegami in dolgim, ostrim kljunom: jata škorcev je pozobala vse češnje ♦ zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus ♪
  23.      škrabljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: na podstrešju so škrabljale miške; brezoseb. za omaro je kar naprej škrabljalo // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrabljajo; mačka škrablja po vratih // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: škrabljati z drobižem / vsi so bili tiho, le žlice so škrabljale 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škrablja dež; prijetno škrabljati // rahlo udarjati: dežne kaplje škrabljajo po strehi, šipi ● ekspr. počasi je škrabljala čokolado grizljala ♪
  24.      škrabotínje  -a s (ȋ) nar. vzhodnoštajersko srobotova stebla, srobot: povezati palice s škrabotinjem ♪
  25.      škrátec  -tca m (ȃ) ekspr. manjšalnica od škrat: prikazal se mu je škratec; nagajiv kot škratec / gozdni škratec / brat je pravi škratec ◊ zool. rdeči škratec žuželka z enim parom rdeče-črnih kril, Pyrrhocoris apterus ♪

   8.193 8.218 8.243 8.268 8.293 8.318 8.343 8.368 8.393 8.418  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA