Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ho (3.818-3.842)


  1.      mekínje  -a s (ȋ) nar. vzhodno več mekin, mekine: odpihniti mekinje ♪
  2.      mél  -í ž, daj., mest. ed. méli tudi mêli (ẹ̑) 1. droben pesek, razpadli delci kamnin: na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel; vse pobočje je pokrivala sipka mel // melišče: steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg; zagledal ga je visoko v meleh 2. zastar. drobir: mel iz barja / lesena mel ♪
  3.      menárha  -e ž (ȃ) med. prvo (mesečno) perilo: dobiti menarho ♪
  4.      mencáti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju: mencati perilo; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec mečkal, stiskal // premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mencala je otrokove premrle roke; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami: vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu 3. ekspr. hoditi s kratkimi koraki: mencal je okoli očeta in ga pregovarjal; mencati proti domu; počasi, urno mencati 4. ekspr. omahovati, pomišljati se: menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala ◊ agr. mencati proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti ♪
  5.      mencávost  -i [mǝn] ž (á) ekspr. omahljivost, neodločnost: njihova mencavost ga jezi ♪
  6.      mencorítiti  -im [mǝn] nedov. (í ȋ) slabš. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico: v zadregi je mencoritil sredi sobe / mencorititi na stolu // hoditi s kratkimi koraki: ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje; mencorititi sem in tja ♪
  7.      mènda  in mendà [men in mǝn] prisl. (ȅ; ǝ̏; ȁ) 1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka 2. ekspr., včasih okrepljen izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden? 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »me vzameš s seboj?« »Menda ja« ♪
  8.      mendráti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral ♪
  9.      meníh  tudi menìh -íha [tudi mǝn] m (í; ȉ í) 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto / frančiškanski menih frančiškan / budistični menihi // rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani ∙ star. beli menihi cistercijani 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe ♪
  10.      meníštvo  -a [tudi mǝn] s (ȋ) 1. obstoj, dejavnost menihov: meništvo se je začelo v obliki puščavništva; zgodovina meništva // meniški poklic: odločil se je za meništvo 2. menihi: meništvo je ohranjalo in širilo kulturo; srednjeveško meništvo ♪
  11.      meníti  in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
  12.      menjálnica  -e ž (ȃ) prostor za menjavo ene valute za drugo: odpreti, ustanoviti menjalnico; menjalnica na letališču, v hotelu / predpisi o menjalnicah v Jugoslaviji / menjalnica denarja // oddelek v podjetju, ki se ukvarja z menjavo česa za kaj drugega, drugačnega sploh: mlin z menjalnico žita ♪
  13.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
  14.      menjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati ◊ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje ♪
  15.      menjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
  16.      mentalitéta  -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju // s prilastkom ta skupek, značilen za a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračje b) prebivalce kakega zemljepisnega področja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete ♪
  17.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  18.      mercédes  -a m (ẹ̑) avtomobil zahodnonemške tovarne Daimler-Benz: uvažati mercedese; direktor se je odpeljal z mercedesom; črn, velik mercedes ♪
  19.      meridián  -a m (ȃ) geogr. umišljen polkrog na zemeljski površini, ki povezuje (zemeljska) pola; poldnevnik: ti dve točki ležita na istem meridianu / greenwiški meridian ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; krajevni meridian meridian določenega kraja; začetni meridian ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ● publ. na vseh meridianih se bije boj za osvoboditev človeka vsepovsod ◊ astr. nebesni meridian umišljen krog na nebesni krogli, ki gre skozi nebesni pol in zenit; elektr. magnetni meridian umišljen krog, ki gre skozi magnetna (zemeljska) pola; geom. meridian črta, v kateri ravnina, ki gre skozi os vrtenine, seka ploskev vrtenine ♪
  20.      merílo  -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪
  21.      mériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa / ekspr. sonce, ura nam meri čas // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on / publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini ● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja mériti se 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka ♪
  22.      merjásec  -sca m (á) 1. odrasel samec prašiča: rediti merjasca; merjasec in svinja; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec samec divjega prašiča ♦ vet. skopiti merjasca 2. nizko pohoten, nasilen moški: čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka mir mi daj, merjasec 3. nar. plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug: orati z merjascem; leseni merjasec ♪
  23.      mêrtik  -a m (ē) nar. vzhodnoštajersko navadno deseti del namlatenega žita kot plačilo: mlatič je dobil mertik / mlatiti za mertik ♪
  24.      mésec  -a tudi -sca m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki: našteti mesece; navedite mesec in leto dogodka; pomladni, zimski meseci; imena mesecev; prvi, zadnji dan v mesecu; proizvodnja v prvih mesecih letošnjega leta / še isti mesec je umrl; delo bo končano prihodnji mesec; vsak mesec ji pošilja denar; koliko zaslužiš na mesec; ob koncu meseca; bilo je (meseca) aprila; (meseca) novembra, star. novembra meseca je zapadel sneg / pri datiranju 10. tega meseca [t. m.] / koledarski mesec // s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: avgust je mesec dopustov / mesec knjige v katerem se posebno skrbi za reklamo, prodajo knjig 2. navadno s števnikom čas tridesetih dni: trije meseci so minili, odkar je odšel / dela bodo trajala še nekaj mesecev; doma je ostal pet mesecev; vrne se čez dva meseca; najeti sobo za tri mesece; star. denar ji vrne ob mesecu čez en mesec; po treh mesecih ga je tožil; pred dobrim mesecem sta bila še skupaj; že mesec dni ga ni že trideset dni; nekaj mesecev pred smrtjo je izvedel resnico; po preteku dveh mesecev; danes mesec čez trideset dni / petnajst mesecev zapora // s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: star je osem mesecev; z desetimi meseci je shodil ko je bil star deset mesecev 3. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: raziskovati mesec; poleti na mesec // to nebesno telo glede na osvetljenost: mesec sveti, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetli, pesn. bledi mesec / kadar je mesec, sedi pred hišo kadar sije, sveti mesec / nar.: mladi mesec mlaj; stari mesec zadnji krajec ● poljud. mesec ga nosi je mesečnik; pog. dobiti pet mesecev (zapora) biti obsojen na pet mesecev (zapora); pog. bila je v sedmem mesecu (nosečnosti) bila je noseča več kot šest in manj kot sedem mesecev; ekspr. pogajanja se lahko vlečejo mesece in mesece zelo dolgo ◊ astr. Lunin mesec čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo; siderski ali zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; sinodski mesec čas med dvema zaporednima istovrstnima Luninima menama ♪
  25.      mésečen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na mesec: a) mesečno povprečje / mesečno poročilo je oddano / mesečna naročnina; mesečna plača; kupiti mesečno vozovnico vozovnico, ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj b) mesečna noč / mesečna svetloba 2. ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal: mesečnega človeka ne smete prestrašiti; biti mesečen; taval je po sobi, kot bi bil mesečen ∙ ekspr. ah, on je večkrat mesečen večkrat ne vidi, se ne zaveda resničnega stanja, resničnosti 3. navadno v zvezi mesečna čišča, mesečno perilo vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice: imeti mesečno čiščo, mesečno perilo / mesečna kri mésečno prisl.: koliko zaslužite mesečno; zdravnik prihaja dvakrat mesečno / v povedni rabi bilo je mesečno; sam.: pog. si že kupil mesečno mesečno vozovnico ♪

   3.693 3.718 3.743 3.768 3.793 3.818 3.843 3.868 3.893 3.918  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA