Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Henrik IV. (1)

1.      samozvánec  -nca m (á) 1. kdor si nezakonito, s silo pridobi vladarsko oblast: takrat je vladal samozvanec Henrik IV. / bal se je, da bi ga kak samozvanec vrgel s prestola 2. ekspr. kdor si lasti pomemben položaj: kritizirali so takratne občinske samozvance / pesniški samozvanci ♪