Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Han (1.126-1.150)


  1.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  2.      ústenje  -a s (ū) ekspr. hvaljenje, bahanje: to je golo ustenje; ne prenese njegovega ustenja in hvalisanja ♪
  3.      ustváriti  -im dov. (á ā) 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti ● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo ustvárjen -a -o 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega ♪
  4.      ušések  -ska m (ẹ̄) manjšalnica od uho: njena usteca in ušeski; narisal je miško z repkom in privihanimi ušeski ∙ ekspr. navila ti bom ušeske kaznovala te bom s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ♪
  5.      utríp  -a m (ȋ) 1. vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov: utrip kril; utrip z vekami / utrip trepalnic 2. širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: otipati, zaznati utrip; hiter, neenakomeren utrip / srčni utrip ∙ ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala je glede na svoja čustva // razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: šteti utripe; enakomerni utripi žile 3. v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna pojavitev in prenehanje česa: utripi svetlobe med drevjem / utripi plamenov 4. ekspr., s prilastkom potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost: začutiti utrip resničnega življenja; vsakodnevni delovni utrip; živahen kulturni utrip mesta; utrip svobodne misli / čutil je pravi utrip časa ♪
  6.      uvájati  -am nedov. (ā) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija ◊ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo ♪
  7.      uvíhati  -am dov. (í) zavihati navznoter: uvihati ustnico; rob posode se uviha / polž uviha tipalnice uvíhan -a -o: uvihan rob ♦ arheol. uvihano ustje posode ♪
  8.      vájen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu // ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi ♪
  9.      váriti  -im tudi varíti -ím nedov. (ā ȃ; ȋ í) 1. pripravljati kaj s kuhanjem česa: variti pivo; variti strup, zdravilo / variti zdravilne rastline ♦ agr. s segrevanjem raztopine slada v vodi povzročati spreminjanje škroba v sladkor // star. kuhati: variti čaj; variti juho / variti medico, žganje 2. star. pripravljati, snovati: variti načrte, zakone / nad mestom se vari nevihta ♪
  10.      varívo  -a s (í) knjiž. snov, pridobljena z varjenjem, kuhanjem: pripraviti varivo ♪
  11.      vbádati  -am nedov. (ȃ) 1. pri šivanju potiskati kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi: vbadati iglo, šivanko v platno, usnje / star. šivilja je še ob nedeljah vbadala šivala // potiskati kaj koničastega v kaj sploh: vbadati iglo v petljo 2. zabadati: vbadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / čebele vbadajo žela v telo napadalca 3. s pritiskanjem česa koničastega v kaj trdnega a) delati, oblikovati kaj: vbadati risbe, znamenja na kožo / vbadati jamice v sneg b) vnašati kaj kam: vbadati barvo pod kožo 4. redko zbadati: vbadati koga v roko ● star. ne vbadaj se v druge ne vtikaj se v druge ♪
  12.      vdahníti  in vdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. knjiž. zajeti zrak v pljuča pri dihanju; vdihniti: globoko vdahniti 2. ekspr. dati, ustvariti: veselje je vdahnilo njenim očem žar / pisatelj je vdahnil junaku živost / vdahniti komu idejo, misel ♪
  13.      vdáti se  vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á) 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal // navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti // izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela ● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil vdán -a -o 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj // ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje ♪
  14.      vdéti  vdénem dov., vdêni vdeníte (ẹ́) 1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko // deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti trak z naboji v strojnico; vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas 2. redko vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti ● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil vdét -a -o: vdeta nit ♪
  15.      vdíh  -a m (ȋ) enkratno zajetje zraka v pljuča pri dihanju: globok vdih; vdih in izdih / vdih cigaretnega dima / zadrževanje vdiha z vdihom zajetega zraka ♪
  16.      vdíhati  -am dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: vdihati svež zrak // zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihati dim, vonj 2. ekspr. dati, ustvariti: doživetje mu je vdihalo novih moči vdíhan -a -o: vdihan dim ♪
  17.      vdihávati  -am nedov. (ȃ) 1. zajemati zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihavati; vdihavati in izdihavati / ekspr. s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak // zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihavati dim, smrad, strup / zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo inhalirati 2. ekspr. dajati, ustvarjati: lepota vdihava pesmi nesmrtnost / jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto vdihavajóč -a -e: globoko vdihavajoč cigaretni dim ♪
  18.      vdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihniti; vdihniti skozi nos, usta; vdihnil je in pridržal dih // zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihniti smrad, vonj / prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil 2. ekspr. dati, ustvariti: veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto / slikar je sliki vdihnil življenje vdíhnjen -a -o: vdihnjen zrak ♪
  19.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  20.      védno  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: vedno ima dosti dela; vedno mislimo nanje; vrata so vedno odprta; biti vedno pripravljen; ekspr. vedno in povsod so bili uspešni 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: to je vedno pomagalo; pride vedno v nepravem trenutku; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: brezskrbni dnevi so za vedno minili; prišla bo za vedno domov ∙ za vedno nas je zapustil ljubi oče v osmrtnicah umrl je; evfem. za vedno je zaspal umrl je 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: prihajati vedno bližje; ta postopek vedno bolj opuščajo; denarja je imel vedno manj; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo ♪
  21.      vegetatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje ♪
  22.      vêlik  -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ȋ) 1. ki dosega visoko stopnjo a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko ♪
  23.      ventílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ventil: ventilski mehanizem / ventilski sistem ♪
  24.      vetróven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra vetróvno prisl.: vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno ♪
  25.      vezíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi ♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije ♪

   1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA