Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Hal (751-775)



  1.      residuálen  tudi reziduálen -lna -o prid. () knjiž. ki po kakem procesu od česa še ostane; ostali, preostali: residualna olja pri rafiniranju nafte ♦ med. residualni zrak zrak, ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu
  2.      resonánca  -e ž () 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času
  3.      respiracíjski  -a -o prid. () knjiž. dihalen: respiracijski organi / respiracijske motnje
  4.      respirátor  -ja m () priprava, ki varuje dihalne organe pred trdnimi snovmi in tekočinami, razpršenimi v zraku: nadeti, sneti si respirator; uporabljati respirator pri varjenju ♦ med. naprava za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati
  5.      respiratóren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. dihalen: respiratorni organi / respiratorni aparat
  6.      rešeljíka  -e ž (í) bot. grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi, Prunnus mahaleb: rešeljika cvete; grmi brinja, ruja in rešeljike; prim. rašeljika
  7.      rešó  -ja m (ọ̑) pog. kuhalnik: vključiti rešo; kuhati na rešoju / električni, plinski rešo
  8.      rezílo  -a s (í) 1. kovinski del priprave, orodja, s katerim se reže: brusiti rezilo; izdelovati rezila; sablja z dolgim, zakrivljenim rezilom; rezilo kose, sekire, srpa; prodajati rezila za obliče // oster, nabrušen rob tega dela: rezilo se je skrhalo; rezilo in hrbet noža; ostro, topo rezilo 2. priprava, orodje za rezanje, obdelovanje: z ostrimi rezili lupiti šibje; prazgodovinska kamnita rezila; usnjarsko rezilo; rezilo za britje ◊ med. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo; strojn. navojno rezilo orodje za vrezovanje zunanjih navojev; teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico
  9.      ríbji  -a -e prid. () nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitovekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimiagr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče
  10.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus
  11.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za rokeavt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice
  12.      rokávček  -čka m (á) manjšalnica od rokav: otroku je sešila bluzico z dolgimi rokavčki / ekspr. zavihala si je rokavčke, da so se videle bele lakti
  13.      rosinánt  -a m (ā) knjiž., ekspr. konj, zlasti suh: zajahal je svojega rosinanta
  14.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov.; ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov
  15.      saksofón  -a m (ọ̑) pihalni instrument s pipi podobno zavito cevjo: igra saksofon
  16.      sálpa  -e ž () nav. mn., zool. planktonski plaščarji s prozornim ovojem, Thaliacea: raziskovati salpe
  17.      sámodopáden  -dna -o prid. (-ā) zastar. samozadovoljen, samovšečen: njegovo samodopadno govorjenje sámodopádno prisl.: zavihal je brke in samodopadno odgovoril
  18.      sámonastájanje  -a s (-ā) knjiž. nastajanje sámo od sebe: po tej teoriji je takrat prenehal proces samonastajanja organskih snovi iz neorganskih
  19.      sámoreševálec  -lca [c in lc] m (-) teh. maska, ki za krajši čas varuje dihalne organe pred strupenimi plini: rudarji so opremljeni s samoreševalci
  20.      samostánski  -a -o prid. () nanašajoč se na samostan: samostanski brat; samostanski predstojnik; član samostanskega reda; samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovniceekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolnarel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostan samostánsko prisl.: samostansko urejen ∙ ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva
  21.      samovár  -a in -ja m () zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru
  22.      sámozaljúbljen  -a -o prid. (-ú) knjiž. ki zelo občuduje samega sebe: pisatelj opisuje samozaljubljenega junaka; bila je sebična in samozaljubljena sámozaljúbljeno prisl.: samozaljubljeno si je vihal brke
  23.      sápa  -e ž (á) nav. ekspr. 1. dihanje, dih: sapa mu je zastajala; pridrževati, zadrževati sapo; dolgo je zdržal brez sape / loviti sapo težko, sunkovito dihati; imeti (težko) sapo oteženo, težko dihati / čutila je njegovo sapo na obrazu / zajeti sapo vdihniti 2. veter, zlasti šibkejši: sapa piha; hladna, mehka, ostra sapa; večerna sapa; nežna je kot majska sapa / drevje se je zibalo v sapi 3. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vso sapo zelo, močno: na vso sapo so hiteli v hrib; kričal je na vso sapo ● ekspr. pri hoji ga daje, nadleguje sapa težko diha; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; nar. spustiti sapo iz meha zrak; ekspr. kar sapo ji je vzelo, zaprlo zelo je bila presenečena; bil je brez sape zadihan, izčrpan; brez sape je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem; ekspr. povedati v eni sapi, v isti sapi vse naenkrat, hitro
  24.      sêdlo  -a s (é) 1. priprava za sedenje, prenašanje, ki se namesti živali na hrbet: nadeti, pritrditi sedlo; sneti sedlo s konja, z osla; vzpeti se v sedlo; veliko, visoko sedlo / jahalno, tovorno sedlo / konj ga je vrgel iz sedla 2. širši zložnejši prehod čez gorsko sleme iz ene doline v drugo: pot pelje čez sedlo; na sedlu stoji dobro oskrbovana koča; ustavili so se na sedlu / gorsko sedlo / Kamniško sedlo ● ekspr. vrgli so ga iz sedla spravili so ga z določenega mesta, (družbenega) položaja; ekspr. trdno je sedel v sedlu obvladoval je položaj; vulg. poda se mu kot kravi sedlo nič se mu ne podaagr. cepljenje v sedlo cepljenje, pri katerem se stopničasto prirezan cepič spoji z ustrezno prirezano podlago; anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; metal. sedlo razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom; muz. sedlo prečka na zgornjem delu vratu godal in nekaterih brenkal, preko katere so napete strune od vijakov do kobilice
  25.      sékati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla č) poškodovati: stroj seka blago 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica // biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka ● ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikalietn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo sékati se trgati se po pregibih: blago, svila se seka ● ekspr. zakaj se ljudje koljejo in sekajo pobijajo, morijo sékan -a -o: spregovoril je s sekanim glasom; sekana polena

   626 651 676 701 726 751 776 801 826 851  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA