Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

HOV (876-900)


  1.      liberalizácija  -e ž (á) odstranitev ovir, omejitev v postopkih, poslovanju: carinska liberalizacija; liberalizacija predpisov; liberalizacija mednarodne trgovine, uvoza / proces duhovne liberalizacije ♪
  2.      lík 1 -a m (ȋ) 1. oseba kot literarna, dramska upodobitev: podati življenjsko pristen lik; igralec je ustvaril prepričljiv lik te zgodovinske osebe; filmski, igralski, odrski liki; to je najlepši ženski lik v njegovih romanih; liki v tragediji; ekspr. Shakespearova galerija človeških likov / dramski lik // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: igralec je dobro podal lik gizdalina; junaški lik iz naše revolucije; lik borca in heroja / z oslabljenim pomenom vzgajati socialistični lik človeka 2. knjiž., navadno s prilastkom likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: lesen lik sejalca; lik zveri; lik iz kamna; lik na kovancu; znamke s pesnikovim likom; pren. duhovni lik pesnika ∙ knjiž. njen lik mu je vedno pred očmi obraz, podoba, postava 3. kar je likovno upodobljeno sploh: risati po pesku nekakšne like; okrasni liki na ploskvi 4. geom. tvorba, sestavljena iz točk, premic in ravnin: izračunati ploščino lika / enakokotni lik; ploskovni, prostorski lik; podobni, skladni liki; raznostranični lik / geometrijski lik 5. igr. obrazec, razdeljen v kvadrate, v katere se vnašajo določene rešitve: vpisati besedo, črko v lik / magični lik pri katerem se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo ◊ šport. lik kar nastane ob spremembi smeri na smučeh; skupina med seboj povezanih elementov umetnostnega drsanja; obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani ♪
  3.      línija  -e ž (í) 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete / to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta // obris, kontura: linija profila, nosu // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi / vitka linija 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program / žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika / po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih ◊ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti ♪
  4.      litaníje  -níj ž mn. (ȋ) 1. rel. molitev iz vzklikov in refrenov, ki jih izmenoma izgovarjajo duhovnik in verniki: moliti litanije / iti k litanijam k popoldanskemu cerkvenemu opravilu; pren., ekspr. če bi hotel vse našteti, bi bile dolge litanije 2. ekspr. dolgo trajajoče, dolgočasno grajanje, tožbe: spet moram poslušati stare litanije o njegovih težavah; kdaj bo konec teh litanij 3. ekspr., z rodilnikom velika množina: litanije kletvic, obtožb ♪
  5.      líti  líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo ● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje ♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo ♪
  6.      ljubézen  -zni ž (ẹ̑) 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca ♪
  7.      ljubosúmen  -mna -o prid. (ú ȗ) 1. ki čuti bojazen, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: ljubosumen mož; njegova žena je zelo ljubosumna; bolestno ljubosumen / mož je bil ljubosumen na soseda čutil je bojazen, da bi mu sosed odvzel ljubezen, naklonjenost žene // ki vsebuje, izraža ljubosumnost: ljubosumni pogledi 2. v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: biti ljubosumen na svoje tovariše / ljubosumen je na njihove uspehe ljubosúmno 1. prislov od ljubosumen: ljubosumno opazuje njeno vedenje 2. ekspr. izraža veliko zavzetost, skrbnost: ljubosumno varovati svoje pravice ♪
  8.      ljubosúmje  -a s (ȗ) 1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: svoje ljubosumje je očitno pokazal; muke ljubosumja; to je storil v navalu ljubosumja 2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicno ljubosumje; čutiti ljubosumje na napredovanje kolegov ♪
  9.      ljubosúmnost  -i ž (ú) 1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: ljubosumnost ga muči; vzbuditi v ženi ljubosumnost; neutemeljena ljubosumnost; ekspr. črv ljubosumnosti; bolan od ljubosumnosti / umor iz ljubosumnosti 2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicna ljubosumnost; ljubosumnost med kolegi ♪
  10.      ljudomŕzec  -zca m (ȓ) knjiž., redko kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: igrati vlogo ljudomrzca ♪
  11.      ljudomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti ljudomrzen samotar ♪
  12.      ljudomŕznež  -a m (ȓ) nav. ekspr. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: spremenil se je v ljudomrzneža ♪
  13.      ljudomŕznik  -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: postati ljudomrznik; čemeren ljudomrznik ♪
  14.      ljudomŕzništvo  -a s (ȓ) knjiž. mržnja do ljudi in ogibanje njihove družbe: ljudomrzništvo glavnega junaka v drami ♪
  15.      ljudomŕznost  -i ž (r̄) knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: prevzela ga je nekaka ljudomrznost ♪
  16.      ločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ločevati: združevanje in ločevanje / od tod izvira ločevanje med veliko in malo divjadjo / publ. takrat se je začelo ločevanje duhov ♪
  17.      ločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ločiti: a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena ∙ vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti ♦ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ♪
  18.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  19.      logarítemski  -a -o [tǝm] prid. (í) nanašajoč se na logaritem: logaritemsko računanje / logaritemska enačba enačba, v kateri nastopa neznanka v logaritmandu; logaritemska funkcija funkcija, v kateri nastopa spremenljivka v logaritmandu; logaritemska baza, osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; logaritemska skala skala, ki temelji na logaritemski funkciji; logaritemska tabela tabela, v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi; logaritemske tablice knjiga z logaritemskimi tabelami; logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih ♦ teh. logaritemski papir papir z logaritemsko mrežo ♪
  20.      logopedíja  -e ž (ȋ) veda o govornih motnjah in njihovem odpravljanju, zdravljenju: strokovnjak za logopedijo ♪
  21.      lógos  -a m (ọ̑) filoz., v antični filozofiji najvišji red, vrhovna zakonitost sveta ♪
  22.      lokalíja  -e ž (ȋ) rel. teritorialna in delno upravna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: prevzeti lokalijo ♪
  23.      lokalíst  -a m (ȋ) rel. duhovnik, ki službuje na lokaliji: Prešernov stric je bil lokalist na Kopanju ♪
  24.      lomást  -i ž (ȃ) knjiž., redko hrušč, trušč: pogrezanje mostu je spremljala strahovita lomast; mogočna drevesa so z lomastjo padala / huda lomast vetra ♪
  25.      lônec  -nca m (ó) 1. posoda valjaste oblike za kuhanje: lonec drži dva litra; ta lonec pušča; ciniti, vezati lonce; postavi lonec na štedilnik; vse je pojedel in še lonec postrgal; pristaviti lonec krompirja; preluknjan, ubit lonec; trilitrski lonec; lonec z vodo / ekonom lonec ali lonec na (zvišani) pritisk v katerem se pod zvišanim pritiskom živilo hitro skuha; emajlirani, glinasti, lončeni lonci / lonec mleka // pog. vsebina lonca: lonec kipi; sam je pojedel ves lonec 2. posoda za okrasne rastline, navadno glinasta: presaditi rastlino v večji lonec; lonci s cvetočimi pelargonijami / cvetlični lonec ● ekspr. ni imela kaj dati v lonec ni imela živeža ne denarja za hrano; ekspr. gledati sosedom v lonec radovedno, vsiljivo zanimati se za njihovo zasebno življenje; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; ekspr. moški s črnim loncem na glavi z visokim trdim klobukom ◊ etn. lonec zbijati otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; fiz. Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C; geogr. erozijski lonec vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi; metal. livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine ♪

   751 776 801 826 851 876 901 926 951 976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA