Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

HOV (2.323-2.347)


  1.      vsèprešinjajóč  tudi vsèprešinjajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž. ki vse prešinja, prevzema: vseprešinjajoča moč žive besede; razburljivo, vseprešinjajoče duhovno doživetje // močen, oster: vseprešinjajoč veter; vseprešinjajoča svetloba ♪
  2.      vsíliti  -im dov. (í ȋ) doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsilil mu je več blaga, kot ga je naročil; denar mu je vsilil / vsiliti komu ceno; vsiliti način igre / vsilili so jim svoj jezik; vsiliti komu svoje mnenje, voljo / ekspr. kriza je vsilila spremembe zaradi krize so morale nastati // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vsilil mu je svojo hčer; vsilil se mu je za duhovnega vodnika / ekspr. kjer more, se vsili vsíliti se nezaželeno pojaviti se v zavesti: analogije so se vsilile same od sebe; vsilila se mu je neprijetna misel; spet se mu je vsilil tisti mučni prizor vsíljen -a -o: vsiljen poklic; ta oblast jim je bila vsiljena ♦ fiz. vsiljeno nihanje nihanje telesa, ki nastane zaradi periodično delujoče sile iz okolice ♪
  3.      vsrkávanje  -a s (ȃ) glagolnik od vsrkavati: naprava za vsrkavanje mivke; izpihovanje in vsrkavanje / vsrkavanje hranljivih snovi; sposobnost tal za vsrkavanje vlage ♪
  4.      vstáti  vstánem dov. (á ȃ) 1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež // spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku: mati je že vstala, otroci pa še spijo; vstati ob šestih; pozno, zgodaj vstati // (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo: bolnik je že vstal; en teden ne sme vstati; danes je prvič vstala; kmalu ne bo mogel več vstati / pog. bali so se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; star. vstati od bolezni 2. ekspr., v zvezi z od prenehati delati kaj v sedečem položaju: vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige preneha brati, se učiti 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pokazati se višje od okolice: iz morja je vstal otok; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo vzšlo // pojaviti se premikajoč se s tal navzgor: z jezera je vstala megla; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti so se pojavile // nastati, pojaviti se sploh: na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja začela pihati; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum začel je dvomiti, sumiti; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost postane jezen, zaskrbljen, žalosten; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev začeli so sovražiti tujce / v njem so vstale maščevalne misli 4. ekspr. pojaviti se v zavesti koga: iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi spomnil se je neznanih obrazov 5. ekspr. prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstati iz revščine, sužnosti / pesn. vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala se obnovila, okrepila; že ugasla ljubezen je spet vstala 6. ekspr., navadno v zvezi s proti upreti se, začeti nasprotovati komu: ljudstvo je vstalo proti taki odredbi; vstati proti krivici; vstali so kot en mož proti sovražniku 7. v krščanstvu priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta: verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih vstal tretji dan po smrti ● vznes. vstal je velik pesnik, prerok nastopil; ekspr. vstal je vik in krik začeli so se zelo razburjati; ekspr. vstati z levo nogo biti slabo razpoložen; knjiž. vstal je na pot odšel je; od mize je vstal še lačen ni se najedel do sitega vstávši zastar.: komaj vstavši ranjenec je spet padel vstàl -ála -o: kip vstalega Kristusa; pravkar vstali otrok; krotil je vstalo jezo ♪
  5.      vstòp  vstópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih ◊ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče ♪
  6.      vtíkati  -am nedov. (ȋ) 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje ● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo vtíkati se ekspr. 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes ∙ ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika ♪
  7.      vulgáren  -rna -o prid., vulgárnejši (ȃ) 1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški, grob: vulgaren človek; ta ženska je precej vulgarna // ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren: vulgaren izraz; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje zelo neprimerno, žaljivo 2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarna kritika; vulgarna umetnost / ekspr. vulgarni marksist // preveč poenostavljen, preprost: vulgarna predstava o življenju; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom 3. knjiž. domač, ljudski: rastlina ima vulgarno ime velikonočnica // navaden, vsakdanji: vulgarne človekove potrebe; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi ◊ filoz. vulgarni materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni; lingv. vulgarna latinščina neknjižna, pogovorna zvrst latinščine vulgárno prisl.: vulgarno se izražati ♪
  8.      vzádi  prisl. (ā) star. zadaj: vzadi so štrleli vrhovi gora; najbolj vzadi so šli bolni in ranjenci / delala je vzadi za hišo / ostati vzadi za drugimi zaostati ♪
  9.      vzblestéti  -ím dov., vzblésti in vzblêsti (ẹ́ í) knjiž. zableščati se, zalesketati se: dragulj vzblesti; morska gladina vzblesti kot srebro / v očeh mu vzblestijo solze se blesteč pojavijo / nad vrhovi je vzblestel mesec je vzšel ♪
  10.      vzbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti ♦ anat. vzburiti živčne končiče 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti ♪
  11.      vzdíh  -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov ● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti ♪
  12.      vzdíhanje  -a s (ȋ) star. vzdihovanje: vzdihanje je utihnilo ♪
  13.      vzdíhati  -am stil. vzdíšem nedov. (ȋ) star. vzdihovati: bolnik toži in vzdiha; vzdihati od sreče; tiho, žalostno vzdihati / vzdihati za kom / veter otožno vzdiha okrog hiš ♪
  14.      vzdihávati  -am nedov. (ȃ) 1. star. vzdihovati: odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava; žalostno vzdihavati 2. zastar. vdihavati: globoko vzdihavati gozdni zrak ♪
  15.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti ♪
  16.      vzétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vzeti: vzetje zemlje jih je prizadelo / vzetje šahovske figure ♪
  17.      vzgájati  -am nedov. (ā) 1. duhovno in značajsko oblikovati, zlasti otroka: znati vzgajati; otroke sta vzgajala oba, oče in mati; šola naj vzgaja za življenje; skrbno, strogo vzgajati; vzgajati z zgledom; vzgajati in izobraževati / vzgajati mladino v slovenskem duhu 2. načrtno razvijati določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgajati strokovnjake / glasbeno, likovno vzgajati / vzgajati ljudi za skupno delo, prizadevanje 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi dosegati, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgajati nove sorte; vzgajati drevesa z nizkimi debli / vzgajati čistokrvne pse / vzgajati kaktuse, sadike gojiti ◊ lov. vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost vzgájan -a -o: dobro, strogo vzgajani otroci; nepravilno vzgajana drevesa ♪
  18.      vzgíb  -a m (ȋ) 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva ♪
  19.      vzgója  -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
  20.      vzgojíti  -ím dov., vzgójil (ȋ í) 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu ♪
  21.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  22.      vznemirljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vznemirljivega: vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr. do vznemirljivosti lep zelo lep ♪
  23.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
  24.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
  25.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪

   2.198 2.223 2.248 2.273 2.298 2.323 2.348 2.373 2.398 2.423  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA