Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

HIT (2.426-2.450)


  1.      ukrotíti  -ím dov., ukrótil (ȋ í) 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca // nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj ● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka ♪
  2.      ukrotljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ukrotiti: lahko, težko ukrotljiv konj / ekspr. hitro ukrotljiva jeza ♪
  3.      ulákotiti  -im tudi ulakotíti -ím dov., ulákotil tudi ulakótil (á ā; ȋ í) povzročiti občutek potrebe po jedi: telovadba, dolga vožnja jih je ulakotila; studenčnica ga je dodobra ulakotila ulákotiti se, tudi ulakotíti se postati lačen: na svežem zraku se otroci hitro ulakotijo ♪
  4.      uletéti se  -ím se dov., ulêtel se (ẹ́ í) star. 1. upehati se, utruditi se: kar naj hiti in dela, se bo že uletel / konj se je po nekaj vožnjah uletel 2. unesti se: mlad in zaletav je še, pa se bo že uletel / čakali so v zavetju, da se je nevihta uletela polegla; jeza, slaba volja se uleti ♪
  5.      ulíti  ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca ulíti se 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto ● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu ∙ čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična ♪
  6.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  7.      umedíti  -ím dov., umédil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kaj medno, mehko: umediti sadje; te hruške se hitro umedijo 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: poskušala je umediti očeta umedíti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je umedil ♪
  8.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  9.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  10.      umiríti  -ím dov., umíril (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali umírjen -a -o 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno ♪
  11.      umíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče 2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore 3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik 4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli ● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj ♪
  12.      upádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. dobivati nižjo gladino: jezero upada / voda je začela upadati // zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši: sneg že upada; kopice trave so počasi upadale / videl je, kako balon upada 2. postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica mu upadajo; trebuh mu je začel upadati / opazoval je, kako je zadnja leta upadala hujšala, propadala 3. prehajati na nižjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: glasnost upada; njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo / delovna disciplina upada; pogum mu je začel upadati / telesne moči mu hitro upadajo b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: industrija upada; trgovina z živim srebrom je začela upadati / umetnost je v tem času upadala c) glede na količino: izvoz, proizvodnja upada; naročila upadajo / število prebivalcev je začelo upadati / zanimanje za film upada č) glede na možni razpon: avtoriteta, moč, morala upada upadajóč -a -e: upadajoča voda; upadajoče zanimanje ♪
  13.      upéhati  -am dov. (ẹ̑) s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje, občutek utrujenosti: upehati konja / pot ga je upehala upéhati se zaradi teka, hitre hoje težko dihati, občutiti utrujenost: tekel je za njim, dokler se ni upehal; upehati se po stopnicah / ekspr. duševno se upehati ∙ ekspr. boben se je upehal bobnanje je postalo počasnejše, tišje upéhan -a -o: ves upehan se je zgrudil na stol; upehan od hitrega plesa, teka; upehana žival; sam.: pomagati upehanim ♪
  14.      upijánjati  -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: upijanjati goste; upijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: žgane pijače upijanjajo / močne dišave so jih upijanjale 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: navdušeno vzklikanje ga je upijanjalo upijánjati se s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: niso mu dali več vina, ker se je hitro upijanjal upijanjajóč -a -e: upijanjajoč zrak ♪
  15.      upostáviti  -im dov. (á ȃ) knjiž. vzpostaviti: upostaviti disciplino; upostaviti v deželi red in mir / upostaviti diplomatske odnose med državama / upostaviti vohunsko organizacijo ustanoviti upostáviti se nar. gorenjsko samozavestno se postaviti: upostavil se je in dejal: Ne grem upostávljen -a -o: hitro upostavljena zveza ♪
  16.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  17.      uragánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uragan: uraganski alarm / širiti se z uragansko hitrostjo ♪
  18.      urásti  urástem in urásem dov., urásel in urástel (á) z rastjo postati za mere česa prevelik: da otrok hlačam, hlač ne bi prehitro urastel, so mu kupili nekoliko večje; urasti otroško posteljico; urasti suknjič za nekaj centimetrov ● redko sčasoma otrok take potrebe, želje uraste jim odraste, postane prevelik zanje ♪
  19.      uráščati  -am nedov. (á) z rastjo postajati za mere česa prevelik: otrok je svojim oblekam, svoje obleke hitro uraščal ♪
  20.      uravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi ● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan ♪
  21.      uravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene ♦ med. uravnavati rojstva 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati uravnávan -a -o: uravnavano delovanje ♪
  22.      urbaníst  -a m (ȋ) strokovnjak za urbanizem: urbanisti so predlagali več rešitev / arhitekt urbanist ♪
  23.      urbanizácija  -e ž (á) glagolnik od urbanizirati: hitra, obsežna urbanizacija; urbanizacija naselij, vasi / urbanizacija kmečkih hiš; urbanizacija pokrajine / urbanizacija prebivalstva; urbanizacija življenja / stopnja urbanizacije stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva ♪
  24.      urbanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) urb. delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno: urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo urbanizírati se postajati mesten, mestno urejen: okolica mesta se hitro urbanizira urbanizíran -a -o: urbanizirana družba; naselje je urbanizirano ♪
  25.      úren 2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši ● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce úrno 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven ♪

   2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA