Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

H (40.687-40.711)


  1.      zakávljati  -am dov. (ā) s kavljem zapeti, se povezati: roparji so ladjo zakavljali in jo potegnili k sebi // s kavljem zapeti, pritrditi v določenem položaju: zakavljati vhodna vrata zakávljati se zapeti se, ujeti se (na trnek): riba se je zakavljala ♪
  2.      zakídati  -am dov. (í ȋ) 1. zametati a) s snegom: zakidati vhod v stavbo b) z gnojem, blatom: zakidati odtočni jarek v hlevu 2. ekspr. zamesti: sneg je zakidal vse poti zakídan -a -o: zakidan prehod ♪
  3.      zakímati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor: konj od napora zakima / zakimati z glavo; pren., ekspr. klasje zakima v vetru // redko pokimati: namesto odgovora je samo zakimala / zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: komaj je dobro sedel, je že zakimal; zakimati na klopi; med govorom, vožnjo zakimati // zadremati, zaspati sploh: popoldne je zakimal na kavču ♪
  4.      zakínkati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala // redko pokimati: zakinka in reče: Prav imaš 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal; med predavanjem, vožnjo zakinkati // zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka ♪
  5.      zakipéti  -ím dov., zakípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel ♪
  6.      zakís  -a m (ȋ) agr. tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju ♪
  7.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  8.      zakláden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na zaklad: odpreti zakladno skrinjico ♦ arheol. zakladna najdba najdba več predmetov, namenoma shranjenih ali zakopanih na kakem kraju 2. v nekaterih državah nanašajoč se na upravljanje z javnim, državnim denarjem: zakladni minister / zakladni denar ♪
  9.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  10.      zakládnik  -a m (ȃ) 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva ◊ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca ♪
  11.      zaklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. delati, da pride kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zaklanjati sadike z vejami / med pohodom so zaklanjali puške pod šotorska krila 2. star. ščititi, varovati: gore zaklanjajo deželo pred burjo / zaklanjati se s ščitom 3. star. zakrivati: vas se ne vidi, ker jo zaklanja gozd / s telesom zaklanjati luč zaklánjati se star. skrivati se: otroka sta se zaklanjala za materjo / zaklanjati se pri znancih ♪
  12.      zakláti  -kóljem dov., zakôlji zakoljíte (á ọ́) 1. pripraviti prašiča za hrano: prašiče zredijo in zakoljejo doma 2. ubiti (domačo) žival za hrano, navadno z nožem: zaklati kokoš / prisilno zaklati zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda // ekspr. ubiti, umoriti, navadno z nožem: v pretepu so ga zaklali; zaklati se s kuhinjskim nožem 3. žarg. zelo prizadeti, povsem onemogočiti koga: z razkritjem resnice ga bom zaklal / visoke cene so nas zaklale / zaklal sem se, ker sem mu verjel prišel sem v neprijeten, neugoden položaj zaklán -a -o: zaklana žival ♪
  13.      zaklatíti  in zaklátiti -im, tudi zaklátiti -im dov. (ȋ á; á) ekspr. narediti nekaj neurejenih gibov, navadno z rokami: zaklatiti proti komu s palico / zaklatiti z rokami okoli sebe zaklatíti se in zaklátiti se, tudi zaklátiti se ekspr. potepajoč se, pohajkujoč zaiti: v vas se je zaklatil neznan človek ♪
  14.      zaklécati  -am dov. (ẹ̄) večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: noge so mu zaklecale od strahu / pogosto ji zaklecajo kolena ♪
  15.      zaklejíti  -ím tudi zakléjiti -im dov., zakléjil (ȋ í; ẹ̑) zalepiti s klejem: zaklejiti spah zaklejíti se, tudi zakléjiti se kem. spremeniti se v klej: škrob se zakleji ♪
  16.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  17.      zaklénkati  -am dov. (ẹ̑) nav. ekspr. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: zajokal je, ko je zaklenkal zvon / zaklenkal bo mrtvaški zvon // zazvoniti sploh: ko zaklenka zvonec, pridite k večerji ● ekspr. preden je ura zaklenkala deset, je ugasnil luč odbila; star. kmalu mu bo zaklenkal zvon bo umrl ♪
  18.      zaklépati  -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan // s takim dejanjem delati a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa ♪
  19.      zaklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaklepanje: zaklepni mehanizem ● zaklepni nož nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo ♪
  20.      zaklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih; zaklepetati po francosko // živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala 2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale // zašklepetati: udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali zaklepetáti se ekspr. 1. živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje predolgo: zaklepetati se pri znancu; zaklepetala se je s sošolkami / zaklepetati se do polnoči 2. zareči se, zagovoriti se: ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo ♪
  21.      zaklepíšče  -a s (í) voj. del ohišja strelnega orožja, v katerem se giblje zaklep: poklopec zaklepišča ♪
  22.      zaklépnica  -e ž (ẹ̑) zool. 1. nav. mn. polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico, Clausiliidae: zaklepnice živijo v gozdovih 2. apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico ♪
  23.      zakléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more rešiti: močna roka mu je zakleščila prst zakléščiti se 1. ekspr. s kleščami se zagrabiti, se oprijeti: rak se je zakleščil na vabo 2. nar. gorenjsko široko, na vsa usta se zasmejati: mož se je zakleščil; škodoželjno, veselo se zakleščiti ♪
  24.      zakléti  -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo zaklét -a -o 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti ♪
  25.      zaklícati  -klíčem dov., zaklícala in zaklicála (í ȋ) 1. glasno reči, zavpiti: zaklicala je njegovo ime; nekdo je zaklical, naj ga počaka; zaklicati komu, za kom; jezno, posmehljivo zaklicati / zaklicati na pomoč / pridi, je zaklical iz sobe 2. star. poklicati: zaklicati otroka / znan glas ga je zaklical po imenu / zaklicati k večerji ● star. zaklical je še en liter vina naročil zaklícan -a -o: besede so bile zaklicane nam ♪

   40.562 40.587 40.612 40.637 40.662 40.687 40.712 40.737 40.762 40.787  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA