Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

H (39.237-39.261)


  1.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  2.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  3.      vikárij  -a m (á) rel. vikar: patriarhov vikarij ♪
  4.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  5.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  6.      viktórija  -e ž (ọ́) 1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija 2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo ◊ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom ♪
  7.      viktorijánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala ♪
  8.      vikúnja  -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje ♪
  9.      víla 1 -e ž (ȋ) razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila ♪
  10.      vilája  -e ž (ȃ) v nekaterih arabskih državah višja upravna enota: razdeliti državo na vilaje; načelnik vilaje ♪
  11.      víle  víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
  12.      vílice  -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
  13.      víličar  -ja m (ȋ) teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja ♪
  14.      viličaríst  -a m (ȋ) žarg., teh. voznik viličarja: dela kot viličarist ♪
  15.      víličast  -a -o prid. (í) podoben vilicam: viličast izrastek; viličasta cepitev žil; viličasta ribja koščica ♦ lov. viličasti lov lov, pri katerem so lovci razporejeni v obliki črke V; teh. viličasti ključ víličasto prisl.: viličasto razcepljen ♪
  16.      víličen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vilice: vilični roglji ♦ teh. vilični nakladalnik viličar ♪
  17.      viljámovka  -e ž (ȃ) debela hruška zeleno rjaste barve: kompot iz viljamovk // žganje, ki je prevzelo okus te dodane hruške: piti viljamovko / pleterska viljamovka ♪
  18.      vilovína  -e ž (í) bot. trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria: na strmih kamnitih pobočjih rastoča vilovina ♪
  19.      vílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vilo, hišo: okrasje na vilskih zidovih / vilska četrt ♪
  20.      vímček  -čka m (ȋ) bot. gozdna rastlina z rdeče-rumenimi cveti v grozdih, Epimedium: cvetenje vimčka v maju ♪
  21.      víme  -na s (í) 1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa // redko mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice 2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena ◊ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko ♪
  22.      vimenják  -a m (á) bot. gozdna ali travniška rastlina z belimi ali zelenkasto belimi cveti in tanko ostrogo, Platanthera: vimenjak že cveti / dvolistni vimenjak ♪
  23.      vínar  -ja m (ȋ) 1. nekdaj avstrijski novec za pol krajcarja: kovati vinarje / žemlja je pred prvo svetovno vojno stala štiri vinarje 2. ekspr. kovanec majhne vrednosti: odštej mu tiste vinarje / v ljudski pesmi beli vinar svetel, srebrn srednjeveški novec; belič ● star. ne bo te stalo niti vinarja popolnoma nič; star. plačati vse do zadnjega vinarja popolnoma vse; star. gledati na vsak vinar biti varčen; biti skop; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi ◊ num. vinar srebrnik majhne vrednosti, kovan na Dunaju od 13. do 15. stoletja; zgod. plačevati tedenski vinar davščino za deželno obrambo proti Turkom ♪
  24.      vinár  -ja m (á) 1. kdor se (poklicno) ukvarja z vinarstvom: posvetovanje slovenskih vinarjev; vinogradniki in vinarji // strokovnjak za vinarstvo s srednješolsko izobrazbo: zaposliti se kot vinar; učbenik za vinarje 2. zastar. vinogradnik: vinarji so grozdje že obrali ♪
  25.      vinárna  -e ž (ȃ) v nekaterih deželah gostinski lokal, kjer se streže zlasti z vinom: piti v vinarni; dunajske vinarne; pivnice in vinarne ♪

   39.112 39.137 39.162 39.187 39.212 39.237 39.262 39.287 39.312 39.337  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA