Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

H (39.212-39.236)


  1.      vidovdánski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  2.      vídra  -e ž (ȋ) ob vodah živeča roparska žival vitkega telesa in kratkih nog: loviti vidre; krzno vider; bruhal je kakor vidra zelo ◊ zool. morska vidra večja vidra z dolgimi veslastimi zadnjimi nogami, ki živi ob obalah severnega Tihega oceana, Latax; ruska vidra norka ♪
  3.      vídrovka  -e ž (ȋ) kučma, kapa iz vidrinega krzna: na glavah so imeli vidrovke ♪
  4.      vídva  védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to vama je bil vihar; prim. ti, vi ♪
  5.      vigónj  -a m (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: izdelovati vigonj; neskl. pril.: vigonj preja ♪
  6.      vigónjka  -e ž (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: presti vigonjko; obleka iz vigonjke ♪
  7.      vígvam  -a m (ȋ) pri severnoameriških Indijancih koča, šotor iz kož ali lubja: odšel je v svoj vigvam ♪
  8.      víja  medm. (ȋ) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi: ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven ♪
  9.      vijáča  -e ž (á) nar. dolenjsko 1. vihar: sredi popoldneva se je začela huda vijača 2. naglica: saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili ♪
  10.      vijáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
  11.      vijáčiti  -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce: muhariti in vijačiti vijáčiti se knjiž. viti, zvijati se podobno navoju pri vijaku: figure se vrtijo in vijačijo ♪
  12.      vijáčnica  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica 2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica ◊ muz. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem ♪
  13.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  14.      vijákar  -ja m (ȃ) knjiž., redko helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem ♪
  15.      víja vája vèn  [vǝn] medm. (ȋ-á-ǝ̏) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev: vija vaja ven, ti ne loviš ● vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk končano ♪
  16.      víjavica  -e ž (ȋ) zastar. vihar: vijavica je ponehala / snežna vijavica ♪
  17.      vijólica  -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
  18.      vijóličast  -a -o prid. (ọ̑) moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva vijóličasto prisl.: vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem ♪
  19.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  20.      vijúganje  -a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno ♪
  21.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  22.      vijúgav  -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
  23.      vijúgavica  -e ž (ū) redko zavoj, vijuga: vijugavice suhih strug ♪
  24.      vík  -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
  25.      víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪

   39.087 39.112 39.137 39.162 39.187 39.212 39.237 39.262 39.287 39.312  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA