Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

H (35.862-35.886)


  1.      škartíranje  -a s (ȋ) glagolnik od škartirati: škartiranje blaga / škartiranje pasjih mladičev ♪
  2.      škátla  -e ž (ȃ) 1. posoda kvadraste, valjaste oblike, navadno s pokrovom, iz kartona, pločevine za shranjevanje, embalažo: odpreti škatlo; zlagati izdelke, pisma v škatlo; kartonska, pločevinasta škatla / konzervne škatle; šivalna škatla; škatla za jestvine // vsebina škatle: pojesti škatlo piškotov 2. pog. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: občutljivi del mehanizma je v škatli; škatla radijskega aparata / škatla avtomobila karoserija 3. slabš., navadno s prilastkom škatli podobna hiša, stavba: zdaj gradijo same škatle / stanuje v eni od stanovanjskih škatel // vozilo, zlasti slabo: ladja je bila stara škatla / pločevinasta škatla avtomobil, avtobus ● nar. škatla past za polhe; žarg., arhit. škatla škatli podoben sestavljiv pohištveni element; žarg., obrt. škatla omarica za roleto; slabš. ugasni no to škatlo radijski, televizijski sprejemnik; žarg., les. okenska škatla okenski okvir ◊ etn. škatla plitev barjanski čoln z ravno, oglato zadnjo stranico; muz. škatla priprava s pokrovom in ročajem za prenašanje violine, čela; trg. zložljiva odpremna škatla zložljiva embalaža za knjigo, izdelek iz kosa kartona, valovite lepenke; voj. dimna škatla posoda, napolnjena s snovjo, ki pri izgorevanju daje velike količine dima za maskiranje ♪
  3.      škátlast  -a -o prid. (ȃ) podoben škatli: škatlasta priprava / slabš. moderna škatlasta arhitektura / slabš. škatlasta ladja ∙ žarg., arhit. škatlasto pohištvo pohištvo iz škatli podobnih sestavljivih elementov ♦ med. škatlasti zvok zvok pri pretrkavanju napihnjenih pljuč, podoben zvoku ob udarcu na pavko; teh. škatlasti nosilec nosilec iz štirih pravokotno spojenih plošč, pasov, navadno ojačan z rebri, zaporami škátlasto prisl.: škatlasto ropotati ♪
  4.      škátlati  -am nedov. (ȃ) knjiž., slabš. postavljati, razvrščati v določene skupine ne glede na naravno celoto, različnost: čemu bi svet nenehoma rezali, sortirali, škatlali ♪
  5.      škátlica  -e ž (ȃ) manjšalnica od škatla: odpreti škatlico; spraviti v škatlico / cigaretna škatlica; redko okrasna škatlica šatulja; škatlica od vžigalic, za vžigalice; hiše so bile kakor škatlice vžigalic so bile kvadraste oblike, majhne / pokaditi tri škatlice na dan tri zavojčke cigaret; porabiti celo škatlico vžigalic ● ekspr. trhla škatlica je nemočno plesala na valovih čoln, ladja; on je kakor iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; stanovanje imajo zmeraj kakor iz škatlice zmeraj vzorno pospravljeno, čisto ♪
  6.      škávna  -e ž (ȃ) nar. zahodno naravna skalna vdolbina, v kateri se nabira voda: piti vodo iz škavne ♪
  7.      škèc  škêca m (ȅ é) nar. košček, grižljaj: škec kruha ♪
  8.      škílavost  -i ž (í) očesna napaka, zaradi katere se zrklo ne obrača pravilno v smer gledanja: zdraviti škilavost z očesnimi vajami; kljub škilavosti je prvi opazil prihajajoča letala ♪
  9.      škíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. nepravilno obračati zrklo glede na smer gledanja: otrok škili / škili na eno oko, na obe očesi; škiliti navznoter, navzven 2. ekspr. od strani, skrivoma gledati: medtem ko je govoril, je škilil k vratom; škiliti pod krila / škiliti z enim očesom na desnega soseda / postrani, od strani škiliti na koga // skrivoma, pritajeno gledati sploh: škiliti izza trepalnic; škiliti za kom skozi prste / škiliti skozi okno // tako gledati kaj z željo pridobiti si: ves čas škili na meso; poželjivo škiliti / začel je škiliti za dekleti 3. ekspr., s predlogom skrivaj si želeti, prizadevati a) pridobiti kaj, polastiti se česa: že dolgo škilijo na naš gozd / zmeraj škili, kako bi koga opeharil b) priti kam: sovražnik spet škili čez mejo; eni škilijo v zakon, drugi iz njega škilèč -éča -e: škileč človek; škileč na soseda, je s strahom odgovoril ♪
  10.      šklepèt  -éta m (ȅ ẹ́) šklepetanje: zaslišal se je šklepet okenskih šip / šklepet pisalnih strojev ♪
  11.      šklepetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna, vrata šklepetajo ob vsakem stresljaju; grmelo je, da so šipe šklepetale / po cesti so šklepetali vozovi so se šklepetaje premikali b) zaradi drgetanja: zobje jim šklepetajo od mraza, strahu / ekspr. šklepetati s čeljustmi c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: za hribom je šklepetala strojnica šklepetáje: vrata so se šklepetaje odprla šklepetajóč -a -e: šklepetajoč z zobmi, mu je odpirala; šklepetajoča okna ♪
  12.      šklepétniti  -em in šklepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas ob udarcu enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: ob poku so vsa okna šklepetnila b) zaradi drgetanja: zobje so mu glasno šklepetnili c) zaradi udarca, delovanja sploh: šklepetnil je zapirač puške / pod nogami mu je šklepetnila pločevina ♪
  13.      šklòp  šklópa m (ȍ ọ́) nar. past za polhe: nastaviti, odpreti šklop ♪
  14.      šklôpniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past, zapah šklopne ♪
  15.      šklopotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dajati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: pisalni stroji so spet šklopotali / ob potoku šklopota mlin klopota // šklopotajoč premikati se: tramvaji so šklopotali po ulicah / šklopotati s škornji po veži 2. dajati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: kaplje dežja šklopotajo po oknih / krogle sovražnikove strojnice so šklopotale po strehi 3. šklepetati: zobje so mu šklopotali od mraza šklopotajóč -a -e: šklopotajoči stroji ♪
  16.      šklopôtniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: zapah je glasno šklopotnil ♪
  17.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  18.      škóditi  -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal ♪
  19.      škodljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost škodljivega: škodljivost alkohola, nikotina za zdravje / škodljivost in koristnost posameznih rastlin in živali / družbena škodljivost takih ukrepov ♪
  20.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  21.      škodožêljen  -jna -o prid. (é ē) ki drugemu želi, privošči škodo, nesrečo: škodoželjni sosedje so mu privoščili neuspeh; bila je nevoščljiva in škodoželjna / škodoželjen pogled, smeh škodožêljno prisl.: škodoželjno se smejati ♪
  22.      škòf  škófa tudi škôfa m, im. mn. škófi tudi škôfi in škófje tudi škôfje (ȍ ọ́, ó) predstojnik škofije: škof birma, posvečuje duhovnike; postati škof / katoliški škof; redni škof ♦ rel. naslovni škof brez škofije, le po naslovu; pomožni škof ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice ♪
  23.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  24.      škofíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na škofijo: škofijski sedež; škofijski urad / škofijsko posvetovanje / škofijski duhovniki duhovniki, podrejeni škofu ♪
  25.      škofjelóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Škofjo Loko: škofjeloški grad ♦ etn. škofjeloški kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; lit. škofjeloški pasijon in Škofjeloški pasijon ♪

   35.737 35.762 35.787 35.812 35.837 35.862 35.887 35.912 35.937 35.962  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA