Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

H (35.012-35.036)


  1.      stórók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) v pravljicah ki ima sto rok: storoki velikan ♪
  2.      stòrž  stôrža m (ȍ ó) 1. del rastline, zlasti iglavcev, ki vsebuje seme: nabirati storže; kuriti s storži / borovi, smrekovi storži ♦ bot. storž olesenelo ali omesenelo soplodje nekaterih iglavcev; jagodasti storž z omesenelimi plodnimi luskami, podoben jagodi 2. del rastline, zlasti koruze, ki vsebuje zrna: koruza že dela storže; odstranjevati zrna s storža / koruzni storž 3. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu; kocen: zrezati storže zelja za krmo; glava in storž ♪
  3.      stôržek  -žka m (ō) 1. manjšalnica od storž: borovi storžki / rdečkasti koruzni storžki 2. storžu podoben skupek plodov: gabrovi, jelševi storžki // agr. žensko socvetje ali plod hmelja: obirati, trgati storžke / hmeljni storžki ♪
  4.      storžnják  -a m (á) nav. mn., bot. golosemenke z mesnatimi ali suhimi storži, Coniferophytina ♪
  5.      stót  -a tudi stòt stôta m (ọ̑; ȍ ó) utežna mera, 100 kg: tovor tehta dva stota; pridelati dvajset stotov pšenice na hektar / stari stot 56 kg ♦ teh. metrski stot ♪
  6.      stotáček  -čka m (á) ekspr. manjšalnica od stotak: rad bi prihranil kak stotaček ♪
  7.      stoták  -a m (á) vrednost sto denarnih enot: prihranila je več stotakov // bankovec v tej vrednosti: plačati s stotakom ♪
  8.      stotér  -a -o štev. (ẹ̑) 1. ki je stotih vrst: opis stoterih rastlin 2. ekspr. številen, mnog: obala je razčlenjena s stoterimi zalivčki; v mestu se prižigajo stotere luči stotéro prisl.: uslugo vam bom stotero poplačal; sam.: pripovedovali so o smrti stoterih ♪
  9.      stotéren  -rna -o prid. (ẹ̑) stokraten: polje je rodilo stoteren sad // ki je iz stotih delov, enot: stoteren odmev klicev stotérno prisl.: stoterno poplačati ♪
  10.      stotéro  štev. neskl. (ẹ̑) 1. skupina stotih enot: zbral je stotero pesmi 2. ekspr. veliko, mnogo: na vrtu cvete stotero rož; pesem se je oglasila iz stotero grl ♪
  11.      stotérokrat  prisl. (ẹ̑) redko stokrat: staršem je stoterokrat povrnila ljubezen / ekspr. stoterokrat sta boljša od drugih velikokrat, mnogokrat ♪
  12.      stotína  -e ž (í) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves ♪
  13.      stotínka  -e ž (ȋ) del na sto enakih delov razdeljene merske enote: stotinka miligrama; stotinka sekunde ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
  14.      stótisočák  -a m (ọ̑-á) vrednost sto tisoč denarnih enot: porabiti nekaj stotisočakov // pog. bankovec v vrednosti sto tisoč (starih) dinarjev: plačati s stotisočakom ♪
  15.      stótísoči  -ev m mn. (ọ̑-ȋ) ekspr. nedoločena večja količina: Stotisoči padajo; ali jih vidiš? (I. Cankar) / na stotisoče ljudi strada ♪
  16.      stótisočína  -e ž (ọ̑-í) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočina sekunde ♦ fiz. stotisočina newtona ♪
  17.      stótisočínka  -e ž (ọ̑-ȋ) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočinka sekunde ♪
  18.      stotníja  -e ž (ȋ) 1. pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož: konjeniška, pehotna stotnija; stotnija rimskih vojščakov 2. star. skupina stotih ljudi: stotnija planincev je šla v hribe ♪
  19.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel ♪
  20.      stôžčast  tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika ♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev stôžčasto tudi stóžčasto prisl.: stožčasto padajoča svetloba ♪
  21.      stôžec  tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec ♪
  22.      stožérnica  tudi stožêrnica -e ž (ẹ̑; ȇ) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca; stožnica: hiperbola, elipsa in druge stožernice; gorišče stožernice ♪
  23.      stožíti se  in stóžiti se -im se dov. (ȋ ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku postati otožen, ganjen: materi se je stožilo; stožilo se mu je ob spominih na mladost / v srcu se mu je stožilo // v zvezi s po začutiti močno željo po čem: večkrat se mu stoži po domu; stožilo se mu je po prijateljih ∙ star. stožilo se mu je po štrukljih zelo si jih je zaželel ♪
  24.      stóžje  -a s (ọ̑) nar. zahodno (debelejši) kol sredi stoga, kope: naložiti slamo okrog stožja ♪
  25.      stóžnik  -a m (ọ̑) nar. gorenjsko steber (pri kozolcu): kozolec s hrastovimi stožniki ● nar. naložiti slamo okoli stožnika debelejšega kola sredi stoga, kope ♪

   34.887 34.912 34.937 34.962 34.987 35.012 35.037 35.062 35.087 35.112  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA